Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je prejšnji teden po večerji v Elizejski palači z Emmanuelom Macronom napovedal, da bo Srbija s francosko multinacionalko Alstom (ki je v Sloveniji gradila TEŠ 6) podpisala dogovor o gradnji prve linije beograjske podzemne železnice, ki naj bi začela delovati leta 2028. Macron je tako Alstomu priskrbel velik posel. Letos je Srbija od Francije že kupila bojna letala rafale. Zdi se, da ima Vučić za vsakega pomembnega politika oziroma državo nekaj: za Nemčijo litij (ki je sicer zaradi protestov pod vprašajem), za ZDA oziroma za Trumpovega zeta gigantski gradbeni projekt v Beogradu ravno tam, kjer so ZDA z zavezniki leta 1999 bombardirale generalštab Srbije, za Kitajsko številne infrastrukturne projekte, za Rusijo vrsto poslov ter neuveljavitev evropskih sankcij …
Za vsem tem pa se skriva strategija. Kot pravi poznavalec Balkana dr. Faris Kočan s Fakultete za družbene vede, se Srbija upira logiki, po kateri se mora majhna država v svoji zunanji politiki podrediti eni od velikih sil. Že liberalni Boris Tadić, predsednik Srbije v letih 2004–2012, je govoril o »štiristebrni zunanji politiki«, ki temelji na dobrih odnosih s štirimi ključnimi silami: Kitajsko, EU, Rusijo in ZDA. Z vidika Srbije gre torej za nadaljevanje »fragmentirane, transakcijske logike ponujanja koristi posameznim akterjem«, za »strateško usmeritev kot kombinacijo pragmatičnega ekonomskega izkoriščanja rivalstev in notranjepolitične potrebe po simbolnem vzdrževanju suverenosti«, pravi dr. Kočan.
Uspešno izogibanje izolaciji
Vučić na ta način sledi na videz nezdružljivim ciljem, ki so: formalni napredek v prizadevanjih za članstvo v EU, spodbujanje partnerstva s Kitajsko ter zagotavljanje kitajske in ruske diplomatske podpore glede Kosova. Navzven Vučić ponavlja, da ostaja EU prednostna usmeritev, medtem ko državni mediji sistematično favorizirajo odnose z Rusijo in širijo protizahodni narativ. »Evropska integracija se legitimira z racionalističnim diskurzom o ekonomski koristi in geopolitični nuji, kar je v nasprotju s čustvenim poudarjanjem odnosov z Rusijo ter suverenističnim stališčem. Ta ambivalentnost ostaja neizzvana v javnosti, kjer je razočaranje po izgubi Kosova in Natovem posredovanju leta 1999 ustvarilo plodna tla za protizahodni populizem,« ocenjuje Kočan.
S to ambivalentnostjo se Srbija po njegovem mnenju spretno izogiba mednarodni izolaciji, ki je bila ključen dejavnik za padec Mila Đukanovića v Črni gori in Milorada Dodika v Republiki Srbski. »Dokler se v Beogradu mudijo Olaf Scholz, Emmanuel Macron, Xi Jinping, Ursula von der Leyen, ruski politiki in ameriški odposlanci, se ustvarja vtis Srbije kot sprejemljive sogovornice, kot močne in trdne partnerice vsem naštetim državam.« Na ta način pa Vučić tudi domači javnosti daje vedeti, da je zaželen partner pri vseh svetovnih velesilah.
Zaradi NIS kriza v odnosih z Rusijo
Vendar se ob ukrajinski vojni zdaj zdi, da bo Srbija vse težje ohranjala dobre odnose hkrati z Zahodom in Rusijo. Narašča pritisk ZDA in EU, naj zaradi sankcij proti ruskemu naftnemu sektorju najde novega lastnika za Naftno industrijo Srbije (NIS), ki z rafinerijo v Pančevu pokrije 95 odstotkov potreb Srbije po naftnih derivatih. Gazprom Nefta in Gazprom, ki sta večinska lastnika v NIS, še nista odgovorila na vprašanje srbske vlade, ali sta pripravljena prodati svoj del. Vučiću in vladi je jasno, da je Srbija gospodarsko in politično veliko bolj odvisna od EU in ZDA kot od ruske nafte in plina. Srbski finančni minister Siniša Mali je tako na izredni seji vlade v nedeljo izjavil, da Srbija ne more več popuščati »ruskim prijateljem«, ki niso ponudili rešitve.
Vučić pravi, da bo počakal na pogovore Rusov s potencialnimi kupci iz Azije in Evrope ter da bo v primeru neuspešnih pogajanj njegova vlada ponudila višjo ceno. A ponuja se tudi zgled Bolgarije, ki je pred nekaj tedni na vzhodu države prevzela nadzor nad veliko rafinerijo ruskega Lukoila.
Srbski vladi se zdaj mudi, ker so ZDA 8. oktobra sprejele širok paket sankcij proti ruskemu energetskemu sektorju, ki naj bi veljale tudi za NIS. Najhuje je, da je hrvaški Jadranski naftovod (JANAF), ki poteka z otoka Krk proti Sisku in potem do Srbije, ustavil dobave surove nafte za rafinerijo v Pančevu, ki je ima dovolj le še do 25. novembra. Sicer se je Vučić že dogovoril z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, da bo madžarski MOL priskrbel dovolj bencina in drugih naftnih derivatov.
