Kitajsko gospodarstvo, ki velja za glavno lokomotivo svetovnega gospodarstva, po pandemiji ne dosega več nekdanje rasti. Ekonomisti upajo, da vse večje težave gradbenih podjetij ne bodo vodile v finančno in gospodarsko krizo, ki bi še veliko bolj negativno kot sedanja kitajska stagnacija vplivali na svetovno gospodarstvo. V Pekingu tuje medije obtožujejo, da pretiravajo s krizo gradbenih podjetij, ki pa vendarle predstavljajo četrtino kitajskega gospodarstva. Samo družbo Evergrande, ki je pred dnevi ameriške oblasti prosila za uvedbo postopka zaščite pred upniki, z nepremičninskimi projekti v 280 mestih doma in v tujini bremeni dolg več kot 300 milijard evrov, kar je okoli dva odstotka kitajskega BDP. Tudi vrsta drugih kitajskih gradbenih podjetij, ki so vnaprej dobila denar kupcev, ni sposobnih končati začetih gradenj ter plačati svojim dobaviteljem in podizvajalcem. Vse to slabi kitajski bančni sistem in s tem preostalo gospodarstvo, ki ima že tako težave zaradi zmanjšanja domače potrošnje. Tudi izvoz se zmanjšuje.

Brezposelnost mladih diplomirancev

Slab znak za kitajsko gospodarstvo je tudi, da režim Xi Jinpinga, ki je kontraproduktiven z omejevanjem zasebne pobude in podporo neuspešnim državnim podjetjem, noče več objavljati nekaterih statističnih podatkov. Na primer o brezposelnosti med mladimi, ki je bila junija za mlade, stare od 16 do 24 let, 21-odstotna, medtem ko je bila še pred petimi leti 11-odstotna. Gre predvsem za diplomirance, kar pomeni, da ima Kitajska težave pri širjenju visokotehnoloških podjetij. Letos je na trg delovne sile prišlo rekordno število mladih kitajskih diplomirancev – kar 13 milijonov.

Xi in partija sta načrtovala, da bo gospodarstvo tako kot štiri desetletja pred pandemijo še najprej hitro raslo in ustvarjalo nova delovna mesta. A ta pričakovanja se niso uresničila. Kot piše nemški tednik Der Spiegel, se je izvoz julija letos v primerjavi z lanskim julijem zmanjšal za 14,5 odstotka, uvoz pa za 12,4 odstotka. Tudi tuje investicije se zmanjšujejo: v prvem trimesečju leta 2022 so znašale 100 milijard dolarjev, v prvem trimesečju letos le še 20 milijard dolarjev, v drugem pa samo še 5 milijard dolarjev. Povečujejo pa se v Indiji.

Padec kupne moči Kitajcev

Gradnja stanovanj, ki je zdaj v krizi, in izvoz sta glavna vlečna konja kitajskega gospodarstva. Prehod na večje domače povpraševanje (še) ni uspel. Domača potrošnja se celo zmanjšuje, kar se kaže v deflaciji. Skratka, cene, predvsem hrane, povsem drugače kot v Evropi – padajo. Kitajcem namreč pada kupna moč. Država daje denar za velika državna podjetja in velike banke. Ni pa denarja za ljudi z nizkimi prihodki, za socialne storitve, pokojnine, zdravstvo, šolstvo in mala podjetja. Ni ga niti za lokalne skupnosti, kot so občine, ki so izjemno zadolžene, saj zaradi nepremičninske krize ne morejo več prodajati zemljišč za gradnjo stanovanj. Lokalne skupnosti pa izplačujejo tudi pokojnine, ki so tako vse manjše. Marsikdo je izgubil večji del premoženja, ker je denar vložil v stanovanje, ki ni bilo nikoli dokončano. Tudi nepremičninska kriza je tako zmanjšala kupno moč, saj so Kitajci tri četrtine prihrankov vložili v nepremičnine, pogosto kot neko zagotovilo pokojnine, ki je na Kitajskem zelo nizka.

»Spominjam se, da je v Pekingu neka gospa prišla k meni čistit stanovanje, sama pa je imela štiri stanovanja,« je za televizijo France5 povedala novinarka Ursula Gauthier. In v pojasnilo dodala: »Kakor hitro imajo Kitajci denar, ga ne pustijo ležati na banki, ampak vložijo v nakup stanovanja, ki pa ga potem raje pustijo praznega, da ga podnajemniki ne bi uničili.«

Spet bi lahko prišlo do množičnih protestov, saj je pod vprašajem nenapisana pogodba med pripadniki srednjega sloja in oblastmi, ki so v zameno za odvzem političnih svoboščin zagotavljale vedno višji življenjski standard. Prav Xi postavlja to pogodbo pod vprašaj, saj je oslabil gospodarstvo, s tem ko je dal več moči partiji in zmanjšal moč zasebnega sektorja, ki naj bi ogrožal oblast partije.

Po vsem svetu se bojijo, da bi na Kitajskem prišlo do krize, saj so vsi bolj ali manj odvisni od njenega gospodarstva. Afriške države so na primer zadnjih dvajset let dobro zaslužile s prodajo surovin zaradi razmeroma visokih cen ob velikem povpraševanju na Kitajskem. Tudi v ZDA se zavedajo, da so gospodarsko še vedno zelo povezani s Kitajsko. Ker gre kitajskemu gospodarstvu slabo, se zmanjšuje povpraševanje po zahodnih izdelkih, kar pa je še bolj kot za ameriške izvoznike slabo za nemške in potemtakem tudi za slovenske.

Ekonomisti sicer menijo, da hujše krize vseeno ne bo. Močno zadolžena Kitajska naj bi odslej le stagnirala, podobno kot zadnjih trideset let močno zadolžena Japonska, za katero je, mimogrede, Kitajska prva trgovinska partnerica. A Kitajska do leta 2030 po gospodarski moči ne bo prehitela ZDA, kot so v zadnjih letih vsi napovedovali.