Širitveni resor, ki ga je Ursula von der Leyen v novi komisiji namenila Marti Kos, je za države iz južne slovenske soseščine zagotovo najpomembnejši. Odkar jim je Evropska unija leta 2003 v Solunu obljubila evropsko perspektivo, se pripravljajo na širitev in čakajo, kdaj jih bo tudi Unija sama pripravljena sprejeti v svojo družino.

Po oceni dr. Frauke Seebass, gostujoče raziskovalke v bruseljski pisarni Nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve (SWP), je za balkanske države gotovo pozitiven znak, da je širitveni portfelj pripadel Sloveniji, čeprav bi bil verjetno še bolj pozitiven, če bi ga dobila katera od večjih držav. To bi namreč kazalo, da je širitev na vrhu agende EU, ocenjuje Seebassova. »Hkrati pa slovenska diplomatka zagotovo pozna sosednjo regijo in verjetno bo ponovno postavila v središče temeljne vrednote EU. Navsezadnje Slovenija in Nemčija na področju širitvene politike že zdaj dobro dvostransko sodelujeta, kar se bo s Kosovo – kot nekdanjo veleposlanico v Nemčiji – zagotovo še okrepilo,« pravi naša sogovornica.

Frauke Seebass, gostujoča raziskovalka pri SWP

Frauke Seebass, gostujoča raziskovalka pri SWP

Tudi za Marka Todorovića, raziskovalca na Centru za evropske politike (CEP) iz Beograda, je dodelitev portfelja širitve Sloveniji dobra novica. »Slovenija je znana kot prijateljica širitve oziroma kot država, ki se najbolj zavzema za širitev,« pravi Todorović in dodaja, da bodo slovenske vezi z državami zahodnega Balkana in razumevanje regionalnega konteksta lahko močno pripomogli k oblikovanju stališč komisije za prihodnjo širitev.

Marko Todorović, raziskovalec pri CEP

Marko Todorović, raziskovalec pri CEP: Glede na velike razlike v pripravljenosti za članstvo med državami regije je verjetneje, da bo širitev do konca desetletja vključevala manjše število držav. Za zdaj se zdi, da se tega cilja lahko nadeja le Črna gora. Druga po vrsti je Srbija, ki bi jo hiter napredek Črne gore lahko motiviral, da pohiti z reformami.

»Nobena skrivnost ni, da so slovenske vlade že večkrat neuspešno poskušale izboriti širitveni resor za svoje kandidate. Tokrat jim je uspelo, ker je sedanja vlada, ki jo vodita premier Golob in ministrica Fajonova, Slovenijo v kratkem času dveh let uveljavila kot pomembno, načelno in proaktivno članico EU,« ocenjuje Adnan Ćerimagić iz mislišča European Stability Initiative (ESI). Po njegovem mnenju je dodelitev resorja, kjer se bo komisarka ukvarjala tudi z obnovo Ukrajine, z odnosi s Turčijo in z državami Kavkaza, znak velikega spoštovanja do slovenske zunanje politike. »V prid tezi, da je Slovenija v dobrem položaju, govori dejstvo, da so v različnih krogih v Berlinu podelitev širitvenega resorja kandidatu iz Slovenije pozdravili z znatno mero olajšanja,« pravi Ćerimagić.

Adnan Ćerimagić, raziskovalec pri ESI

Adnan Ćerimagić, raziskovalec pri ESI

 

Vpliv na priporočila komisije

Veliko vprašanje pa vendarle je, kaj lahko komisar za širitev sploh naredi v smeri vnovične širitve, ki se sicer v EU vse od vojne v Ukrajini razume kot geopolitična nujnost, s katero bi EU države izmaknila potencialnim destabilizacijskim vplivom Rusije in drugih akterjev na Balkanu. Kaj lahko torej Marta Kos naredi bolje, kot je sedanji madžarski širitveni komisar Oliver Varhelyi?

Kot pravi Todorović, so Varhelyija pogosto kritizirali, češ da je blizu Orbanovi vladi, ki je znana po tem, da se dostikrat oddaljuje od bruseljskih stališč. »V takih okoliščinah madžarska podpora širitvi ni naletela na navdušenje drugih držav članic. Nova komisarka pa ne nosi podobnega bremena, zato bo njeno angažiranje pri širitvi verjetno naletelo na večje odobravanje,« ocenjuje.

Po njegovem mnenju lahko Kosova vpliva na oblikovanje proaktivnih predlogov komisije, kot so nove zamisli za postopno pristopanje oziroma za postopno vključevanje, denimo priporočilo, da evropske institucije omogočijo čim širšo institucionalno udeležbo držav kandidatk še pred polnopravnim članstvom. »To bi pripomoglo k temu, da bi se glasovi držav zahodnega Balkana bolj slišali, in tako delno vplivalo na odločanje v Uniji, krepilo pa bi tudi občutek pripadnosti in skupne usode,« ocenjuje Todorović.

   

Adnan Ćerimagić, raziskovalec na mislišču ESI: »Bodoča komisarka, v nasprotju s prejšnjim, ki je bil obremenjen s svojo tesno povezanostjo z Budimpešto in premierjem Orbanom, lahko prinese neodvisnost, integriteto, energijo, a tudi dobro mero spodobnosti, poštenosti in strogosti. Tako ne bi le pospešila reformnih procesov v državah kandidatkah, ampak bi lahko zagotovila podporo tudi skeptičnih držav članic EU.«

 

 

Širitveni proces potrebuje povrnitev zaupanja

Na Balkanu pa je najpomembneje ponovno pridobiti verodostojnost in zaupanje, poudarja Frauke Seebass, in priznava, da tega ne more doseči samo komisar. »Vendar pa sta iskrenejša komunikacija in enakopravnejši pogoji v pogajanjih zagotovo pomembna elementa. Mogoče je domnevati, da bo v sodelovanju z visoko predstavnico za zunanjo politiko Kajo Kallas na primer manj tolerance do proruske retorike. Po mojem mnenju bo najpomembnejša naloga nove komisarke za širitev reformirati proces tako, da bo pristop k EU ponovno postal verodostojna ponudba, s čimer bo ta lahko ponovno razvil svojo transformativno moč,« pravi Seebassova.

Vsaj do konca leta 2027 kakšnih bistvenih sprememb v evropski širitveni politiki sicer ne bo, saj je do takrat že začrtana, opozarja Ćerimagić, ki meni, da bodo do takrat poskušali »potiskati« pogajalski proces naprej. Hkrati bodo izvajali pobude, kot je novi načrt za rast zahodnega Balkana, ki ponuja več denarja in omejeno sodelovanje na skupnem trgu v zameno za uspešno izvajanje reform.

Dr. Frauke Seebass, gostujoča raziskovalka pri SWP: »Dejansko se bo moralo v tem zakonodajnem obdobju pokazati, ali je EU še vedno sposobna širitve. Zato je treba poleg reform širitvene politike izvesti tudi celovit notranji pregled in prilagoditve, da bo EU bolj sposobna ukrepati – zlasti na področju zunanje politike.«

 

 

»V drugi polovici mandata, ki se začne leta 2028, pa bo imela slovenska komisarka možnost, da ob podpori držav članic po izteku sedanjih načrtov razvija politike, cilje in instrumente za odnose EU s kandidatkami,« je prepričan Ćerimagić. Na tej točki so možni različni razpleti. »Če bo EU dosegla ugodno raven notranjih reform in soglasje o širitvi, je mogoče, da bo načrt vseboval konkretnejši časovni okvir za dokončanje pogajanj in polnopravno članstvo nekaterih kandidatk. Če notranji odnosi v EU ne bodo pozitivni, je pričakovati, da bo načrt nadgradnja tega, kar imamo zdaj,« razlaga Ćerimagić. 

Priporočamo