Gre za radarje, ki jih norveška vojska in obveščevalna služba uporabljata za nadzorovanje ruskega polotoka Kola, ki je v jasnem vremenu viden na horizontu. 150 kilometrov stran je ustje reke Tulome, v katerem sta ruski pristanišči Murmansk in Severomorsk, glavno oporišče ruske severne flote. V okolici je šest pomorskih oporišč, kjer je nastanjena glavnina ruskih podmornic z balističnimi raketami, in veliko letalsko oporišče Olenja.
Kot piše norveški portal The Barents Observer, ta skrajno severni konec Norveške, kjer se vije slabih dvesto kilometrov dolga meja med Norveško in Rusijo, kljub odročnosti ne more pobegniti napetostim med Moskvo in Zahodom.
Sosedski odnosi so mirni, a meja je uradno zaprta vse od leta 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Vseeno enkrat na dan potniški kombi povezuje Murmansk in bližnje norveško mesto Kirkenes. Uporabljajo ga lahko ruski državljani in redki tujci, ki imajo vizum za vstop v Rusijo.
Skrajni sever Norveške je edini del te države, ki konca druge svetovne vojne ni pričakal pod nemško okupacijo. Konec leta 1944 ga je zavzela Rdeča armada. Ta zgodovinska povezava je postala podlaga za pogoste obiske ruskih obiskovalcev. A kot ugotavlja The Barents Observer, jih organizirajo upokojeni pripadniki ruske obveščevalne službe FSB.
Kot je pred časom pisala tudi Novaya Gazeta Europe, so se ruske varnostne sile od leta 2011 pod pretvezo, da gre za »ture zgodovinskega spomina« z avtobusi po sledeh druge svetovne vojne, redno infiltrirale na Norveško in širile zunanjepolitične narative, ugodne za Rusijo.
Kapelica pod radarji
Še bolj nenavaden pa je poskus postavitve kapelice ruske ortodoksne cerkve. Leta 2017 se je škof Plesecka in Kargopola, Aleksander Zajcev, začel z norveškimi oblastmi pogajati o gradnji pravoslavne kapele na otoku.
Pobudo za gradnjo pravoslavne kapele na otoku so sprva podprli tako občinski uradniki kot prebivalci otoka.
Sedež škofije Plesecka in Kargopola je sicer v ruskem mestu Mirni poleg Plesecka, ki je zaprto mesto pod jurisdikcijo ruskega ministrstva za obrambo.
Zajcev je zaradi načrtov s kapelo pred vojno v Ukrajini večkrat obiskal Norveško. Kot je župan Vardøja, Tor-Erik Labahå, povedal za The Barents Observer: »Patriarh Kiril je blagoslovil idejo in škof Zajcev je celo natančno določil, kje naj bi bila kapela zgrajena – v neposredni bližini radarske postaje. Norveškim uradnikom, ki so sodelovali v pogajanjih, je razložil, da mu je izbiro lokacije domnevno narekoval sam Bog.«
Projekt je bil na samem začetku razglašen za majhno kapelo – »nekaj zelo skromnega, kar bi lahko bilo koristno za pravoslavne mornarje, ki obiščejo Vardø, in bi spominjalo na kulturne vezi med Rusijo in Norveško,« je še povedal Labahå.
Toda v končni fazi načrtovanja je postalo jasno, da so si ruski duhovniki premislili glede skromnosti kapele. Ko so norveškim uradnikom predstavili končni načrt, se je izkazalo, da želijo postaviti 17 metrov visoko cerkev.
»Kar se je sprva zdelo kot skromna kulturna pobuda, se je hitro spremenilo v nekaj veliko ambicioznejšega. Hkrati se Rusija z norveško stranjo sploh ni ustrezno posvetovala,« je povedal Tor-Erik Labahå. »Po ruski invaziji na Ukrajino se vsa ta dejanja ruske duhovščine v Vardøju ne zdijo več kot nedolžna, iskrena pobuda,« nadaljuje župan.
Po posvetovanju so Norvežani gradnjo kapele zavrnili. Še vedno se nadaljujejo obiski ruskih turistov, ki naj bi jih zanimala skupna zgodovina. A kot poročajo lokalni prebivalci, so ti obiski vse bolj nacionalistično obarvani.
