Te dni mineva 30 let od nacističnega shoda na Šenturški gori pri Celovcu, kjer je navzoče pozdravil tedanji voditelj avstrijske velikonemške skrajne desnice, pokojni Jörg Haider, v letih 1989-1991 in 1999-2008 koroški deželni glavar. Na tem srečanju starih in mladih nacistov, na katerem so slavili tudi »velikonemško« zmago v konfliktu s Slovenci glede meje po prvi svetovni vojni, je s svojo udeležbo pritegnila pozornost tudi »nacistična princesa« Gudrun Burwitz, rojena Himmler (1929-2018). Očitno je svojemu očetu ostala zvesta tudi v politično-ideološkem smislu.
Vsekakor je imela vse do konca svojega življenja o njem najboljše mnenje. Leta 1959 je v edinem intervjuju, ki ga je dala, dejala: »Kot svojo življenjsko nalogo vidim, da ga svetu predstavim v drugi luči. Moj oče je na glasu kot največji množični morilec vseh časov. To podobo o njem bom poskušala spremeniti.«
A dejstvo ostaja, da je dal Heinrich Himmler – na Hitlerjev ukaz - pobiti pet milijonov Judov, da je kruto nasilje organiziral tudi nad več kot sto milijoni drugih prebivalcev okupirane Evrope, poleg tega je zaradi njegovih ukazov od lakote in izčrpanosti umrlo več milijonov sovjetskih vojnih ujetnikov. Sicer je naredil samomor, ko so ga 22. maja 1945 prijeli Angleži, njegova edina hčerka pa je vedno trdila, da so ga ubili.
Zločinci kot ljubeči družinski ljudje?
Udeležbo Himmlerjeve hčerke na shodu na Šenturški gori pred točno 30 leti zdaj izkoristimo za razmišljanje o njeni usodi. Temo lahko razširimo na vprašanje, kako je bilo z otroki nacističnih zločincev. Vsi na svoje očete najbrž niso bili tako ponosni kot Gudrun Burwitz. Vsekakor so v tem pogledu med njimi velike razlike. Predvsem so morali otroci vodilnih nacistov pogosto razrešiti protislovje, da so bili množični zločinci obenem ljubeči očetje.
In nihče ni kriv za to, kakšne starše ima: ne odgovarja za njihova dejanja. Vsak pa mora prevzeti odgovornost za to, kako gleda nanje. V naslednjih dneh si bomo ogledali, kako so po vojni na svoje očete gledali hčerka Hermanna Göringa, sin Rudolfa Hessa, sin Martina Bormanna, sin in hči Alberta Speera, na koncu pa še kaj sta o svojem bratu oziroma stricu dejala po vojni Hitlerjeva sestra in nečak.
Pri Himmlerjevi hčerki je treba še dodati, da je ob njeni smrti veliko ogorčenje zlasti v Nemčiji zbudilo razkritje, da je v letih 1961-1963 pod tujim imenom delala kot tajnica za zahodnonemško varnostno-obveščevalno službo BND, kjer so vodilni za to morali vedeti. Sicer je v desetletjih po vojni veliko agentov BND do leta 1945 delalo za Gestapo ali SS, saj so prav prišle izkušnje iz nacističnih časov, v času hladne vojne pa je bilo tudi pomembno, da so bili antikomunisti. A to, da je hčerka Heinricha Himmlerja, ki je med drugim brez usmiljenja lovil in pobijal nasprotnike nacističnega režima, dobila službo v BND, kaže, da so se v desetletjih po vojni vodilni zahodnonemški obveščevalci požvižgali na nacistične zločine.
