Uredništvo dunajskega tednika Falter je sredi julija prejelo ganljivo pismo. Pedagog, novinar in publicist Niki Glattauer, brat tudi v Sloveniji znanega pisatelja Daniela Glattauerja, je poizvedoval, ali bi lahko njegova otroka objavila osmrtnico. Njegovo osmrtnico. Glattauer je namreč sklenil, da bo umrl. Izkoristil bo pravico do prostovoljnega končanja življenja. Termin: 4. septembra, dopoldne. Ponudil je, da bi še pred tem spregovoril o svoji smrti; javnost je namreč želel ozaveščati o pogojih, pod katerimi je dopusten asistirani samomor. Po njegovem prepričanju ta pravica v avstrijski javnosti ni splošno znana.
Avstrija je leta 2022 – po odločitvi ustavnega sodišča – uzakonila pravico do prostovoljnega končanja življenja. Pravico lahko izkoristijo polnoletne osebe, ki trpijo zaradi hude kronične ali neozdravljive bolezni. Postopek za pridobitev ustrezne napotnice se sproži na ministrstvu za zdravstvo. Glattauer tega ni vedel. Ko je bil soočen z diagnozo in je začel poizvedovati o pravici do prostovoljnega končanja življenja, je bil prepričan, da bo moral iti umret v Švico. Nato mu je prijatelj razložil, da to lahko opravi doma, je povedal v intervjuju, ki je bil objavljen dva dni pred njegovo smrtjo.
Samoplačniški postopek stane okoli 3000 evrov
Dobil je telefonsko številko zdravnice v Innsbrucku, ki nudi ustrezno pomoč. »Pisal sem ji in razložila mi je, da je postopek zelo enostaven in da bodo prišli k meni v stanovanje,« je povedal 66-letni Glattauer. Nato je izpeljal zakonsko predviden postopek, v katerem sta morala dva med seboj nepovezana zdravnika – eden intenzivist, drugi s področja paliativne oskrbe – spisati strokovno mnenje, da je dejansko neozdravljivo bolan in da si želi umreti. Ker je bil rak že v zelo napredovanem stadiju, sta ocenila, da sme umreti prej kot v treh mesecih, kot je sicer predviden zakonski rok.
Moral je še notarsko overiti izjavo o želji po asistiranem samomoru in izjavo, da je postopek sprožil na podlagi lastne svobodne volje. Celotna storitev je samoplačniška; vključno s plačilom zdravnice, ki nudi pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ga je stala približno 3000 evrov.
Na Glattauerjevo odločitev so vplivale travmatične izkušnje, ko so za rakom umirali bližnji sorodniki. Kako so trpeli, kako bedno in nedostojanstveno je bilo njihovo umiranje. »Jaz nočem tako umreti,« je sklenil, dolgo preden je bil soočen z diagnozo. »Če ima ženska pravico do splava, potem mora človek imeti pravico reči: 'Od zdaj naprej nočem več živeti.'«
Zadnji dan je preživel s hčerko in sinom
»Smrt ni nič groznega, smrt me ne straši in ni moj sovražnik,« je bil prepričan. »Življenje mora imeti nekak smisel. In tudi konec življenja ga mora imeti.« V podaljševanju agonije s kemoterapijo in operacijami ni videl smisla. »Potem ne bi mogel več živeti tako, kot si želim. Tega nočem. Itak sem že vse dosegel. Svoj koncert sem že odigral.« Svoj zadnji dan je skrbno načrtoval. Napovedal je, da ga namerava preživeti s svojima otrokoma tako, kot mu je v največje veselje. Zanju bo kuhal, potem bodo igrali karte in si ogledali nekaj filmov. En film bo izbral on, druge onadva. Zdravnica ga bo obiskala zjutraj. »Umreti želim dostojanstveno,« je sklenil. Njegova otroka – stara sta 16 in 22 let – sta sprejela njegovo odločitev, podpira ga tudi bivša žena, je poudaril.
Se boji smrti? »Za zdaj ne,« je odgovoril. »Zdravnica, ki bo skrbela zame, pravi, da to še pride.« Za konec je še ocenil, da je imel srečno življenje. »Verjamem, da bo moja smrt dobra. Za vse,« je sklenil intervju.
Življenje mu je pomagala končati zdravnica paliativne oskrbe
Zdravnica, ki mu je pomagala prostovoljno končati življenje, je Christina Kaneider, predsednica avstrijskega društva za human konec življenja. Splošna zdravnica in specialistka paliativne oskrbe iz Innsbrucka je to storitev doslej ponudila približno 25 pacientkam in pacientom.
Z njimi naveže stik v različnih fazah: nekateri jo kontaktirajo že leta vnaprej, nekatere začne spremljati šele nekaj mesecev pred predvidenim terminom. Nad vsemi postopki vseskozi poteka zunanji nadzor. »Nekaj dni pred terminom opravimo kontrolni klic, da preverimo, ali pacient še vedno želi nadaljevati,« je razložila v pogovoru za Falter. »Moj koncept podpore ni le v tem, da sem prisotna, ko se zgodi, ampak da predvsem prisluhnem tistim, ki pravijo, da si želijo umreti.« Zato je razplet – do zadnjega – vedno odprt.
Na dan končanja življenja se Christina Kaneider sreča s pacienti v zelo različnih zdravstvenih stadijih. »Nekateri so zaradi bolezni že močno prizadeti. Imela pa sem tudi situacije, ko mi je oseba, ki si je želela umreti, odprla vrata.« Vsi pacienti so po njenih izkušnjah že pripravljeni na naslednji korak, saj so že dolgo premlevali svojo smrt. Zato v veliki večini primerov srečuje zelo umirjene ljudi. Ostali prisotni so običajno bolj napeti. »Zato je moja naloga, da prispevam k vzdržnosti celotne situacije in ji dam ustrezno strukturo,« je poudarila. Obenem svojce spodbuja, da se ne umaknejo in da so prisotni do konca, saj to pozitivno vpliva na proces žalovanja.
Treba je opozoriti, da zdravnica zgolj izroči pacientu preparat (natrijev pentobarbital) oziroma vstavi injekcijo v veno; bolnik potem sam vzame in spije kozarec ali odpre ventil infuzije. Zadnje dejanje mora izvesti oseba, ki želi umreti, saj zakon prepoveduje evtanazijo.
Intervju je zdravnici vzel sapo
Zdravnica ni bila seznanjena z Glattauerjevo odločitvijo, da naj bo dva dni pred smrtjo objavljen intervju. »To mi je malce vzelo sapo,« je priznala. »Vedno sem v zelo tesnem stiku s pacienti. In se vedno sprašujem, zakaj si eden želi umreti, kdo drug pa ne. Pred časom se je pacientki, s katero sem bila v stiku skoraj dve leti, bolezen poslabšala in mi je sporočila: 'Zdaj je čas.' To me je resnično prizadelo. Opravljam čustveno zelo zahtevno delo, podobno je v paliativni oskrbi. Veliko moraš postoriti zase, da prenašaš smrt in umiranje. In nočem reči 'prenesti'; gre zgolj za delitev bremena. Ker je to tudi nekaj zelo lepega.«
Ali nima zadržkov glede Hipokratove prisege? »Mnogi kritiki se sklicujejo na Hipokrata, čigar spisov večina ni prebrala,« je povedala za portal Newsflix. »Če se poglobite vanje, kot sem se jaz, boste ugotovili, da Hipokratu ni bilo mar za umirajočega. Osredotoča se predvsem na lik zdravnika, njegove zdravilne sposobnosti in njegov ugled, odnosu s pacientom nameni malo pozornosti. Poleg tega zame velja zdravniški kodeks, ne Hipokratova prisega.«
Kot da bi škof pljunil na Nikijevo žaro
Intervju z Nikijem Glattauerjem je pretresel avstrijsko javnost; odzivi so bili večinoma pozitivni in polni sočutja, bolj so odmevali tisti, ki so kritizirali objavo intervjuja tik pred smrtjo. »Želel bi imeti priložnost povedati tej simpatični osebi: prosim, ne stori tega! Toliko ljudi te ceni,« je sporočil innsbruški škof Hermann Glettler. »Če je umiranje javno razkazano, se ne moremo izogniti občutku prizadetosti, prav tako se pojavi vprašanje, kje se začne medijsko prestopanje meja,« je dejal.
»Moramo se zavzemati za to, da bi ljudje lahko umrli dostojanstveno, ne da bi imeli občutek, da za to potrebujejo pomoč pri samomoru,« je objavo komentirala Susanne Kummer, vodja inštituta IMABE, ki ga finančno podpira avstrijska škofovska konferenca.
»V intervjuju nisem zaznala ničesar senzacionalističnega,« je bila drugačnega mnenja Saskia Jung-Nickel-Gosse, novinarka in pisateljica, avtorica knjige Oče se je ustrelil. »Bil je neverjetno ganljiv in žalosten. V meni je sprožil veliko vprašanj.« Javni pogovor o smrti je še vedno tabu, je ugotavljala Doris Hellenberger, urednica tednika Die Furche; tudi v cerkvenih hospicih se o smrti niso sposobni odkrito pogovarjati. »Še posebej velik tabu pa je smrt v medicini, kar nas pripelje do problema čezmernega zdravljenja,« je bila kritična. »Zdravstvo se ne zmore spopasti s smrtjo in jo doživlja kot sovražnico. Če želimo doseči kakršen koli napredek, mora medicina spoznati, da je smrt del življenja.«
»Škofove besede so tipičen primer paternalizma,« je uredniško odločitev zagovarjal odgovorni urednik Falterja Florian Klenk. »Ljudje v cerkvi želijo razvrednotiti zelo osebne odločitve, sprejete po tehtnem premisleku. Dober prijatelj Glattauerja je škofove besede komentiral z besedami, da je to tako, kot da bi pljunil na njegovo žaro.«
