Programi pridobivanja pitne vode v Ruandi in usposabljanje tamkajšnjih kmetov v boljših kmetijskih praksah. Pomoč afganistanski polikliniki v Kabulu. Prenos znanja na moldavsko centralno banko. To je le nekaj projektov, ki jih je Slovenija v zadnjem času omogočila z razvojno pomočjo prek nevladnih organizacij, Centra za evropsko prihodnost ter Centra za mednarodno sodelovanje in razvoj. Država je lani skoraj dosegla šest let staro zavezo, da bo za razvojno pomoč namenila 0,33 odstotka BDP – za tovrstne programe je odmerila 0,27 odstotka BDP.
Iskanje politične volje
in fiskalnih danosti
A to je bilo le začasno povečanje, na okoli 150 milijonov evrov, do katerega je prišlo z odpisom dolgov Angoli in povečanim stroškom oskrbe beguncev iz Ukrajine. Že letos bo delež padel na 0,20 odstotka BDP za razvojno pomoč. »Ta številka bo letos nižja zaradi velikih finančnih vložkov po poplavah. Ko bodo razmere dovoljevale, pa se bo treba vrniti k zastavljenim ciljem,« je na včeraj začetih 11. razvojnih dnevih Slovenije v videonagovoru nezadovoljstvo zaradi vnovičnega zmanjšanja razvojne pomoči izrazila zunanja ministrica Tanja Fajon. Kot je opozorila, uresničevanje zavez, ki niso od včeraj, odraža verodostojnost držav in njihovo solidarnost.
»Slovenija se je od vstopa v Evropsko unijo večkrat politično zavezala, da bo za uradno razvojno pomoč namenila 0,33 odstotka BDP. Na podlagi teh zavez je slovenski parlament leta 2017 sprejel resolucijo, s katero vladi nalaga sprejem akcijskega načrta. Vlada doslej tega še ni naredila. Mi smo pripravili načrt, kako priti do tega zneska, a to stane določen denar. Morajo obstajati politična volja in fiskalne danosti, ki bodo to dovoljevale,« je pojasnil Edvin Skrt, generalni direktor direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na zunanjem ministrstvu.
Če bi država sprejela akcijski načrt, kako sredstva za razvojno pomoč postopoma dvigniti do 0,33 odstotka do leta 2030, in bi ministrstvo začelo razpolagati s tako imenovanim programskim denarjem, bi bilo po Skrtovi oceni mogoče narediti korak pri projektih slovenske razvojne pomoči. V praksi bi to pomenilo, da bi vsako leto do 2030 razvojno pomoč povečali za 20 milijonov evrov.
Razvojna pomoč je sicer praktična druga stran kovanca deklariranih ciljev slovenske zunanje politike – boja proti podnebnim spremembam, vodne diplomacije, zmanjšanja razvojnih zaostankov, izobraževanja in opolnomočenja žensk.
Postavka, ki jo najprej črtajo
Slovenija večino denarja za razvojno pomoč usmerja v multilateralne organizacije, manjši del pa v delo nevladnih organizacij, ki pa so zadnja leta vse pomembnejše. Zgolj v podsaharski Afriki jih je s svojimi programi pri lokalnih skupnostih prisotnih precej več (nad deset), kot ima Slovenija na vsej celini veleposlaništev (dve). »Nevladne organizacija lahko dajejo informacije, kaj se dogaja v državah in kakšne so njihove potrebe,« je še eno prednost nevladnega sektorja za državo razložil Max Zimani, direktor platforme Sloga. Je pa opozoril, da nevladne organizacije za svoje delo in verodostojnost pri lokalnih partnerjih potrebujejo predvidljivost razpisov in obsega sredstev. Če tega ni, je težko govoriti o trajnostnem razvoju, je poudaril.
»Kar nekaj je bilo narejenega zaradi slovenske razvojne pomoči. Marsikateri projekt je pri lokalni skupnosti naletel na velik odmev,« je ocenila soavtorica prve razvojne strategije Slovenije in strokovnjakinja za razvojno pomoč dr. Maja Bučar. Težava je po njenem mnenju ta, da se v Sloveniji na razvojno pomoč ne gleda kot na pomemben razvojni vidik Slovenije. »Razvojna pomoč je ena tistih postavk, ki se najprej prečrtajo,« je opozorila.