V kanclerski urad ob berlinski reki Spree bo Friedrich Merz predvidoma po veliki noči sedel kot drugi najstarejši kancler v nemški zgodovini; le Konrad Adenauer je bil starejši. Rojeni Posarec v družini štirih otrok si je na to mesto želel že veliko prej. A mu je načrte leta 2002 prekrižala dolgoletna kanclerka Angela Merkel. Takrat ga je namreč izrinila z mesta vodje poslanske skupine CDU/CSU v nemškem bundestagu. To je bil prelomni dogodek v Merzevi politični karieri in začetek njegove stagnacije v CDU/CSU, kjer je dotlej veljal za enega novih velikih upov krščanskih demokratov. Takšen položaj mu je pripadel zaradi mladostniške neposrednosti, velike priljubljenosti v njegovem volilnem okrožju in zgovornosti za govornico bundestaga, ki ga verjetno tudi zaradi dolgoletne poslanske kariere povzdiguje med najpomembnejše institucije, pa čeprav navaden ljudski glas nima tako dobrega mnenja o parlamentu.
V senci Merklove
Leta 2002 se je prvič neuspešno potegoval za kanclersko kandidaturo stranke. Čeprav je sprva kazalo, da bo lahko postal kanclerski kandidat, ker si tega ni želel takratni bavarski ministrski predsednik Emund Stoiber, se je vse obrnilo drugače. Stoiber je kandidiral kot kandidat CSU, nato pa tudi kot celotne krščanske demokracije, potem ko je na znotrajstrankarskih volitvah premagal kandidatko CDU Merklovo, ki je po strankarskih kadrovskih mešetarjenjih dobila prednost pred Merzem.Kasnejša dolgoletna kanclerka Merklova se je pozneje v avtobiografiji Svoboda spominjala, da sta imela z Merzem problem v odnosu, saj sta oba hotela biti šefa. Merz je bil zelo razočaran, ker mu je odvzela mesto vodje poslanske skupine v bundestagu, je zapisala Merklova. Razočaranje Merza je bilo tako globoko, da se je zaradi sledeče prevlade Merklove po nekaj letih vztrajanja pri krščanskih demokratih kar za dvanajst let iz politike umaknil v gospodarstvo, ob čemer sprva ni bil prepričan, da se bo še kdaj vrnil v politiko. Ta umik mu je dobro del. Kot diplomirani pravnik in finančni strokovnjak je takrat deloval v več svetovalnih podjetjih, prek katerih si je kot član upravnih, svetovalnih ali nadzornih odborov v znanih multinacionalkah in nemških podjetjih prislužil finančno neodvisnost ter postal milijonar. Šele ko je leta 2018 nemška kanclerka napovedala svoj umik, se je Merz vrnil v politične vode.
V politiki se je znašel naključno s sedemnajstimi leti, ko je vstopil v pomladek CDU. Za Merzem so bila takrat turbulentna leta srednje šole, ko je skrenil s prave poti zaradi svoje jezikavosti in – kot zdaj priznava tudi sam – disciplinskih težav, slabe družbe ter nezmožnosti motivacije za pouk. Zaradi neprilagojenosti je moral zapustiti srednjo šolo. Maturo je na drugi šoli zaključil z neblestečimi ocenami, ki se jih še danes sramuje. A sprememba šole je zanj prinesla tudi prepotreben zasuk. Odločil se je za študij prava; v študentskih letih je spoznal svojo kasnejšo ženo Charlotte, prav tako pravnico, ki se je pozneje kot sodnica ukvarjala predvsem s primeri družinskega in insolvenčnega prava. Bila je ljubezen na prvi pogled. Triinštirideset let sta že poročena, imata odrasli hčerki in sina ter sedem vnukov. Družinske vrednote so za Merza med pomembnejšimi. Veseli ga, da mladi spet odkrivajo te vrednote. Konservativnost po njegovi oceni kljub spreminjajoči se družbi v 21. stoletju ni mrtva, le spremenila se je.
Merklova mu želi uspeh
Politično kariero je z več mandati večino časa preživel v nemškem bundestagu, ki ga je imel raje kot evropski parlament, kamor je bil izvoljen s 44 leti kot takrat eden najmlajših evroparlamentarcev. A iz evropskih vod ga je vleklo v nemški parlament, kjer se je v več svojih mandatih utrdil kot nepogrešljiv poslanec krščanskih demokratov, ki so ga po uvedbi evra zanimale predvsem finančne zadeve. Jezikavost, ki se je ni odrekel iz mladostniških let, in v zadnjem mandatu pred nedavnimi volitvami tudi ostri napadi na kanclerja Olafa Scholza za parlamentarno govornico so bili njegov zaščitni znak v nemškem bundestagu. Šele leta 2021, tri leta po umiku Angele Merkel, in v njegovem tretjem poskusu mu je uspelo prevzeti vodenje stranke, potem ko se Annegrete Kramp-Karrenbauer in Armin Laschet nista obnesla na vodstvenem položaju. Stranka Merzu ni ravno zaupala, da jo bo spet popeljal na pota slave, toda za vodstveni položaj takrat niso premogli nikogar boljšega. Vendarle Merz zdaj samozavestno pravi, da je stranki vdihnil novo življenje in s svojo drugačno migracijsko politiko od nekdanje kanclerke Merklove tudi novo usmeritev.
Razplet je zdaj takšen, da bo Merz vlado po ne tako blesteči volilni zmagi lahko sestavil zgolj s socialdemokrati. Skupno vladanje dveh največjih ljudskih strank, ki že leta izgubljata podporo volilcev, pa bo vse prej kot mala malica. Na vzhodu države premočno dominira Alternativa za Nemčijo. Nemško gospodarstvo, ki je v recesiji, hlepi po okrevanju, toda nemška politika si ni enotna, kako podjetja ponovno izvleči iz rdečih številk, niti o tem, ali naj se sprosti dolžniška zavora, da bi se v negativno spreminjajočih se transatlantskih odnosih nemška vojska še dodatno okrepila in šla v smeri krepkega povečanja obrambnih izdatkov nad dva odstotka BDP. Dokazati se bo moral kot evropski voditelj in pokazati, da resnično želi Evropo osamosvojiti od ZDA, kot je to v volilni noči precej prostodušno napovedal. Kanclerski mandat bo začel tudi z blagoslovom Angele Merkel. »Za oblast potrebujete brezpogojno voljo. To ima tudi Friedrich Merz. In zato mu kandidaturo privoščim,« je dejala novembra ob začetku volilne vročice. Dobra dva meseca pozneje mu je že v volilni noči poslala čestitko za zmago z željo, naj mu gre dobro od rok sestavljanje koalicije.