Medtem ko se v Ženevi rišejo obrisi morebitnega konca najhujšega konflikta na evropskih tleh v tem stoletju, na frankfurtski borzi vlada neke vrste preplah. Delnice oborožitvenih velikanov, ki so v zadnjih letih beležile zgodovinsko rast, so se znašle v primežu obdobja padanja vrednosti. Je to konec zlate dobe za vojaško industrijo ali le trenutna streznitev?
Na Wall Streetu in v finančni četrti Frankfurta velja star, ciničen pregovor: »Kupuj ob zvoku topov, prodajaj ob zvoku trobent.« Ta teden so trobente, ki naznanjajo morebitni mir, zazvenele glasneje kot kadarkoli v zadnjih štirih letih, odziv trga pa je bil neizprosen.
Medtem ko svetovni diplomati z zadržanim optimizmom preučujejo mirovni predlog, so vlagatelji v evropsko obrambno industrijo pritisnili gumb za prodajo delnic. Morebitni konec sovražnosti v Ukrajini je namreč razgalil krhkost tako imenovanega »super cikla« obrambnih delnic, ki je poganjal donose v višave, o katerih so vlagatelji pred letom 2022 lahko le sanjali.
Ženevski optimizem
Geopolitična tektonska plošča se je premaknila te dni v Ženevi. Po poročanju virov blizu pogajanj so Združene države Amerike pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa ukrajinskemu vodstvu postavile jasen časovni okvir. Trumpova izjava, da se »dogaja nekaj dobrega«, je bila za diplomatske kroge signal upanja, za finančne trge pa signal za umik.
Reakcija je bila takojšnja. Rheinmetall, nemški industrijski gigant in hrbtenica evropske oborožitvene pomoči Ukrajini, je izgubil več kot 14 odstotkov svoje tržne vrednosti. Podobno usodo je doživel Hensoldt, proizvajalec napredne vojaške elektronike.
Padci niso zgolj posledica algoritmičnega trgovanja, pač pa so po mnenju analitikov odraz globokega eksistencialnega vprašanja, s katerim se sooča Evropa. Ali je bila enormna rast vojaške industrije v zadnjih letih strukturna sprememba varnostne paradigme ali le začasni dobičkar, ki ga je napihnila vojna?
Konec zlate mrzlice
Da bi razumeli dogajanje, moramo pogledati širšo sliko. Od februarja 2022, ko so ruski tanki prečkali ukrajinsko mejo, so delnice Rheinmetalla poskočile za skoraj 2000 odstotkov. Podjetje, ki je bilo nekoč v nemški javnosti deležno kritik zaradi izvoza orožja, je postalo simbol nove nemške samozavesti.
V prvih devetih mesecih leta 2025 je koncern iz Düsseldorfa poročal o rekordnih dobičkih in knjigi naročil, ki poka po šivih. Tanki, topniški sistemi in milijoni kosov streliva so tekoči trak, ki napaja ukrajinsko fronto. V letu 2024 so celo napovedali gradnjo štirih tovarn neposredno na ukrajinskih tleh – poteza, ki je zdaj, v luči morebitnega miru, videti kot tvegana stava na dolgotrajen konflikt.
Armin Papperger, karizmatični izvršni direktor Rheinmetalla, je že med prejšnjim poskusom mirovnih pogajanj februarja opozarjal, da bi bilo za Evropo napačno, če bi ob prenehanju ognja predpostavljala mirno prihodnost. Njegovo sporočilo je bilo jasno: Evropa se mora oboroževati ne glede na razmere v Donbasu.
Vendar borza ne deluje na podlagi dolgoročne strateške varnosti, temveč na podlagi pričakovanih denarnih tokov. »Vlagatelji se bojijo, da konec sovražnosti pomeni tudi konec neomejenih proračunov za obrambo,« poudarjajo analitiki pri Boerse-Express. Strah je preprost: če ni vojne, ni nujnosti. Če ni nujnosti, bodo evropske vlade, ki se spopadajo s proračunskimi primanjkljaji, prve oklestile izdatke za nove tanke.
Paradoks evropske varnosti
Dogajanje je del širše razprave o evropski obrambni avtonomiji. Po poročanju Financial Timesa se je evropski obrambni sektor širil trikrat hitreje kot pred letom 2022. Zahodni voditelji vztrajajo, da je ta pospešek nujen za doseganje Natovih ciljev pripravljenosti in za odvračanje tega, kar opisujejo kot trajno rusko grožnjo.
Moskva medtem tovrstne trditve označuje za absurdno strašenje, namenjeno zgolj opravičevanju militarizacije in bogatenju vojaško-industrijskega kompleksa. Toda ne glede na retoriko Kremlja, ostaja dejstvo, da je evropska industrija svojo proizvodnjo prilagodila vojnemu gospodarstvu.
Če Trumpova administracija uspe izsiliti mir – ali vsaj zamrznitev konflikta – se bo Evropa znašla v nenavadnem položaju. Politično bo morda čutila olajšanje, ekonomsko pa bo soočena z industrijo, ki je investirala milijarde v kapacitete, ki jih morda ne bo nihče več potreboval v takšnem obsegu.
