Politična zgodovina Združenih držav je polna nenavadnih zavezništev, toda prizor, ki se je zdaj odvil v Ovalni pisarni v Washingtonu, bi lahko služil kot definicija političnega pragmatizma v dobi skrajne polarizacije. Donald J. Trump, 79-letni predsednik ZDA, ikona desničarskega populizma, je sprejel Zohrana Mamdanija, 34-letnega novoizvoljenega župana New Yorka in odkritega socialista.
Pričakovali so spopad. Mnogi so napovedovali hladno vojno pred kamerami. Navsezadnje sta oba moža svoji politični karieri zgradila na nasprotovanju vsemu, kar predstavlja drugi. V preteklosti retorika ni bila zgolj ostra, bila je osebna. Trump je Mamdanija označil za »stoodstotnega komunističnega norca«, medtem ko je Mamdani svojo kampanjo gradil na podobi »Trumpove najhujše nočne more«.
Toda namesto pričakovanih ideoloških isker je srečanje postreglo z nečim, kar je osupnilo novinarje v polni sobi za tiskovne konference: prizori sožitja, medsebojnega spoštovanja in skorajda očetovske naklonjenosti predsednika do mladega župana.
Od sovražnikov do partnerjev v 45 minutah
V 45-minutnem srečanju, ki so ga nekateri opazovalci že označili za mojstrski tečaj političnega teatra, je Trump popolnoma spremenil ploščo. »Ljubim New York, od tam prihajam,« je dejal predsednik in dodal zanj značilno mešanico nostalgije in samohvale: »Biti župan New Yorka je velika stvar, to bi bil tudi jaz bil z veseljem.«
Dinamika med njima je bila presenetljivo sproščena, so po srečanju ugotavljali analitiki. Predsednik je večkrat potrepljal Mamdanija, ga označil za dobrega moža in pohvalil njegovo kampanjo. Trumpova analiza Mamdanijevega uspeha je bila preprosta in zgovorna: »Všeč mi je, ker je drugačen. Prihaja od nikoder.«
Ta izjava, »prihaja od nikoder«, čeprav faktografsko poenostavljena, razkriva Trumpovo fascinacijo nad avtsajderji, ne glede na njihov politični predznak. Predsednik je šel celo dlje in obljubil zvezno podporo: »Ima priložnost narediti nekaj resnično velikega. Če mu uspe, pomaga zvezni vladi, in mi mu bomo pomagali.«
Skupni imenovalec: njuno mesto
Čeprav ju ločuje nepremostljiv ideološki prepad, sta oba politika našla skupni jezik v obljubah o varnosti in razvoju. Pogovor se je vrtel okoli dveh točk, kjer se desnica in levica včasih paradoksalno srečata: infrastruktura in javni red.
»On ne želi kriminala, jaz ne želim kriminala,« je povzel Trump. »On želi, da se zgradi več hiš in stanovanj, jaz prav tako.«
Ta mantra je postala rdeča nit tiskovne konference, ki jo je Mamdani izkoristil za strogo disciplinirano sporočanje svojih prioritet. Na vsako vprašanje, ki bi lahko povzročilo konflikt, je župan odgovoril z besedo »dostopnost« (affordable). Ko so ga novinarji pritisnili z vprašanjem o njegovih načrtih za višje davke za prebivalstvo – tema, ki bi pri Trumpu običajno sprožila plaz kritik – je Mamdani mirno odvrnil: »Govorila sva o tem, kako narediti New York cenovno dostopen.«
Tudi ko so ga vprašali o nedavnih nasilnih protestih v mestu in napadu na sinagogo, se je Mamdani izognil neposrednemu odgovoru, kar je Trumpa, ki je dejal, da bi se zdaj v mestu počutil »zelo udobno«, očitno zadovoljilo.
Trenutek resnice
Vrhunec interakcije, ki bo verjetno še dolgo krožil po družbenih omrežjih, se je zgodil, ko je novinar Mamdaniju zastavil neposredno vprašanje: »Ali še vedno menite, da je predsednik fašist?«
V sobi je zavladala tišina. Mamdani je začel previdno razlagati kontekst svojih preteklih izjav, a ga je Trump prekinil. V gesti, ki je bila hkrati dominantna in razorožujoča, je predsednik potrepljal župana po roki in z nasmeškom dejal: »V redu je, lahko rečeš 'da'. To je lažje, kot pa razlagati. Mene ne moti.«
Ta trenutek je kristaliziral bistvo srečanja. Trump, samozavesten v svoji moči in vajen kritik, je situacijo spremenil v predstavo svoje magnanimnosti. Mamdani pa je preživel srečanje brez javnega ponižanja, s čimer je verjetno zagotovil, da New York v bližnji prihodnosti ne bo tarča maščevalnih rezov zveznih sredstev ali napotitve nacionalne garde, kar so bile realne bojazni mnogih meščanov.
Srečanje se je zaključilo s Trumpovim zmagoslavnim opazovanjem medijske pozornosti. »Mimogrede, mediji se grebejo za tole,« je dejal in pokazal na množico novinarjev. »Sem prihajajo največji svetovni voditelji, toda danes imamo več novinarjev kot kdajkoli prej.«
