Trafalgarski trg v britanski prestolnici je »rezerviran« za praznovanje največjih in najbolj veselih dogodkov, različnih dosežkov, pomembnih obletnic in novega leta. Prvič v zgodovini je tam več kot sedem tisoč nogometnih navijačev navdušeno praznovalo prvo angleško zmago na evropskem nogometnem prvenstvu po letu 1966, čeprav je niso dosegli Angleži, ampak Angležinje, ki se jih je prijel vzdevek levinje. Lionesses. Po nogometni zmagi nad Nemčijo, ki jo Angleži vsakič praznujejo kot zmago v drugi svetovni vojni, praznovanja kar ni bilo konec. Začelo se je na legendarnem stadionu Wembley, nadaljevalo v hotelu levinj in končalo na Trafalgarskem trgu. Mnogi so razočarani, ker ni bilo tradicionalne avtobusne parade zmagovalcev, ko je običajna na tako velikih športnih tekmovanjih, po Londonu, pa tudi zato, ker levinje niso bile povabljene na premierski sedež na Downing Streetu 10, kot je bila večina angleških športnih prvakov v preteklosti.
Drama in travme
Osramočeni odhajajoči konservativni premier Boris Johnson je imel v nedeljo, ko so ga pričakovali na angleškem finalu z Nemčijo, najverjetneje prehudega mačka. Dan prej je z enoletno zamudo praznoval poroko s tretjo ženo Carrie. V skladu s svojo skopuško tradicijo je blizu 200 gostov povabil na razkošno posestvo milijarderja, enega od najradodarnejših donatorjev konservativne stranke in podpornikov brexita. Johnson, ki je v sredo s tretjo družino odpotoval na počitnice neznano kam, nima časa za opravljanje premierske službe, ob katero bo 6. septembra. Angleške levinje, ki jim je poleg našega Aleksandra Čeferina, ki jim je kot predsednik Uefe podelil zlata odličja, za zmago čestital princ William, tako in tako nimajo časa za odhajajočega premierja. Po osvojitvi naslova evropskih prvakinj, ki je bil za Angleže toliko slajši, ker so v finalu premagale favorizirane Nemke, so raje plesale, pele in pile do jutra – Angleži, moški, v finalu nogometnega prvenstva niso zmagali že vse od leta 1966, ko so na starem wembleyjskem stadionu v finalu svetovnega prvenstva premagali tedanjo Zahodno Nemčijo s 4:2. Zato vsi pravijo, da so levinje končale 56 let angleške bolečine. Angleži nogometni poraz na mednarodni ravni, sploh kadar igrajo z Nemčijo, doživljajo zelo dramatično in travmatično. Zdaj imajo evropske prvakinje, kar se jim zdi odlično, vendar opazovalec dobi občutek, da ne tako odlično, kot če bi se ovenčali preplačani moški žogobrcarji, ki v Angliji zaslužijo obsceno veliko denarja.
Po hvali tudi veliko višji zaslužki?
Naslov evropskih prvakinj angleškim levinjam ne prinaša samo nove slave in priljubljenosti, ampak tudi veliko višje zaslužke kot doslej. Njihova kapetanka Leah Williamson je lani zaslužila okoli 240.000 evrov. To je resda osemkrat več, kot znaša povprečna britanska plača, a hkrati tudi približno toliko, kot znaša plača kapetana angleške moške reprezentance Harryja Kana – na teden. Z drugimi besedami, Harry v enem tednu zasluži toliko kot Leah v vsem letu, pa ni najbolje plačani žogobrcar na Otoku. Portugalec Cristiano Ronaldo, ki spet igra pri Manchestru Unitedu, zasluži še enkrat več, okoli 480.000 evrov na teden. Letna plača kapetanke Leah je veliko višja od povprečne letne plače igralk v najvišji ženski »superligi«, ki znaša dobrih 56.000 evrov. Za primerjavo: povprečna letna plača igralcev v najvišji moški premier ligi znaša od pet do 6,4 milijona evrov, odvisno od tega, v katerem klubu igrajo. Primerjava plač vseh moških in ženskih nogometnih klubov pokaže, da so moški plačani okoli stokrat več kot ženske. Edino, kar imajo skupnega, je to, da od leta 2020 za vsako tekmo, na kateri so v moštvu, pa naj igrajo ali so na klopi za rezervne igralce, dobijo enako: dodatnih 2000 funtov (2390 evrov), kar ni ravno slabo, tekme pa so skoraj vsak teden.
