Belorusija bo v nedeljo »izbirala« novega predsednika. Kandidatov je pet, zmagovalec je že znan – to bo sedanji diktator Aleksander Lukašenko, ki državi vlada trideset let. Pavel Latuška, namestnik voditeljice opozicijske vlade v tujini Svetlane Tihanovske, v pogovoru razlaga, zakaj opozicija teh volitev ne jemlje resno. Govori o tem, kako se je represija v Belorusiji okrepila, kakšne so možnosti za mir v Ukrajini ter da EU beloruski opoziciji premalo pomaga. Dodaja, da je njegova domovina edinstven primer na svetu, ko tudi predsednikovi protikandidati pozivajo volilce, naj glasujejo zanj.
Ta konec tedna bodo v Belorusiji predsedniške volitve, pet let po zadnjih. Od takrat je tedanji predsedniški kandidat opozicije Sergej Tihanovski v zaporu, njegova žena Svetlana Tihanovska z opozicijo pa v izgnanstvu. Kaj tokratne volitve sploh pomenijo za opozicijo in za Beloruse v domovini?
Mi teh »volitev« ne imenujemo volitve, saj za takšno poimenovanje ne izpolnjujejo nobenih meril. V državi je več tisoč političnih zapornikov, tudi nekdanja kandidata na predsedniških volitvah Sergej Tihanovski in Viktor Babariga, tudi mnogi drugi voditelji opozicijskih sil so v zaporu ali v izgnanstvu. Lukašenko je uničil vse neodvisne medije, vse neodvisne politične stranke in 1800 nevladnih organizacij, kar je več kot polovica vseh. Si lahko predstavljate, da v času, ko v Belorusiji vladata strah in teror, poteka kakršna koli volilna kampanja? Te »volitve« so posebna operacija ruskega KGB, ki jo je osebno odobril Lukašenko, vodi pa jo vodja administracije Natalija Petkevič.
Za nas ne bodo spremenile ničesar. Lukašenko za nas že sedaj nima nobene legitimnosti za vladanje. In te legitimnosti mu tudi nikoli ne bomo priznali. Lukašenko je strahopetec. Boji se vsakršne politične tekme. Prek medijev ljudem govori, da ima podporo večine. Zakaj potem noče poštene in odkrite kampanje z drugimi kandidati? Ker ga je strah. Naše mednarodne partnerje zato pozivamo, naj ne priznajo teh »volitev« in Lukašenka kot predsednika Belorusije.
Rojake v Belorusiji pa pozivamo, naj prek njih pošljejo jasen signal Lukašenku in elitam. Glasujejo naj proti vsem kandidatom, to je namreč možnost na volitvah. Režim sicer nikoli ne bo objavil pravih rezultatov, toda sistem bo dobil sporočilo, da je večina ljudi še vedno proti Lukašenku.
Zanimivo je videti, da tudi nekateri drugi kandidati na teh volitvah ne vodijo volilne kampanje zase, temveč za Lukašenka. Je to nekaj vsakdanjega v Belorusiji?
Pravi kandidati ne obstajajo. Lahko me vprašate, kdo bo zmagal. S stoodstotno gotovostjo vam lahko odgovorim, da bo zmagovala izbira »proti vsem kandidatom«. Drugo mesto bo dosegel Lukašenko, saj ima še vedno podporo 20 do 25 odstotkov ljudi v državi. Vsi ostali niso pomembni, saj niso pravi kandidati. Volilce pozivajo, naj volijo za Lukašenka. To je zelo čudna in izjemna volilna kampanja. Še nikoli se, niti kje drugje, ni zgodilo, da kandidati, ki so na volilnih lističih, pozivajo k izvolitvi drugega kandidata. To zgolj dokazuje, da gre za posebno operacijo KGB, kjer so tudi odločili, kdo bodo protikandidati Lukašenka.
Je beloruska opozicija kadar koli v zadnjih mesecih razmišljala, da bi s svojim kandidatom vendarle nastopila na »navideznih volitvah« – tako jih je pred odhodom z oblasti poimenovala Bidnova administracija?
Nikoli nismo o tem razmišljali. V totalitarnem sistemu Belorusije, kjer kakršna koli kritika ali besede proti režimu pomenijo dolgoletno zaporno kazen, ni nikakršne možnosti, da bi registrirali svojega kandidata in imeli pravo volilno kampanjo. Če bi kdo pokušal kandidirati, bi to pomenilo, da se odpravlja naravnost v zapor. Na prejšnjih volitvah so protikandidati tam pristali po volitvah, ker je Lukašenko še imel interes, da zaradi mednarodnih partnerjev poskuša ustvariti vtis nečesa podobnega volitvam. Toda sedaj si za to ne prizadeva več. Njegov glavni cilj je stabilizirati razmere v Belorusiji. Leta 2020 je doživel psihološko travmo, ko mu je na volitvah večina Belorusov sporočila, naj odide. Tokrat pa želi imeti stvari stoodstotno pod nadzorom, brez tveganj, da bi opozicija imela kakršne koli možnosti za ukrepanje. Zadnje mesece je okrepil represijo. Ta je sedaj večja kot leta 2022, ko se je začela ruska vojna proti Ukrajini. To so potrdile tudi vse mednarodne človekoljubne organizacije. Ljudi pošiljajo v zapore, državo poskušajo »očistiti«, iz nje je odšlo več kot milijon ljudi. Belorusi v tujini nimamo pravice voliti, saj nam je to prepovedal. Prvič v zgodovini ne bo mogoče oddati glasu na veleposlaništvih.
Menite, da se Lukašenko počuti manj varnega tri leta po začetku vojne v Ukrajini, čeprav je dobil Putinova varnostna zagotovila, tudi v obliki namestitve jedrskega orožja na beloruskih tleh?
Ustvaril je ozračje strahu. Zato je še vedno na oblasti. Veliko denarja namenja za posebne službe in notranje ministrstvo. Deset odstotkov proračuna bo šlo letos za vojsko. Se pa sooča tudi z veliko tveganji, ki jih je ustvaril sam. Leta 2020 je naredil strateško napako, ko je del oblasti prepustil Vladimirju Putinu, namesto da bi ga ljudstvu. Sedaj je pod nadzorom Putina, ki je sicer pripravljen Lukašenka podpirati vse bolj in bolj, a od njega pričakuje tudi vedno več naše suverenosti in neodvisnosti. Zdi pa se mi, da so za Lukašenka dandanes največja grožnja Belorusi, tako je z vsakim diktatorjem. Nanje gleda kot na sovražnike. Boji se tudi Putina, ki lahko uresniči svoj scenarij, če ne bo več izpolnjeval obveznosti. Po drugi strani lahko oblast izgubi tudi tako, da izpolni vse, kar Putin zahteva.
Se pa Lukašenko ne boji Ukrajine ali zahodnih držav. Trditve, da hoče Poljska napasti Belorusijo, da Litva ustanavlja enote za napad nanjo ali da agresijo pripravlja Ukrajina, so propaganda.
Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste želeli mednarodno skupnost prepričati, naj kljub vojni v Ukrajini več pozornosti nameni Belorusiji. Ste jo v zadnjih mesecih dobili?
Imeli smo sicer pomembno konferenco v evropskem parlamentu. Se pa po moji oceni Evropska unija sedaj pripravlja na vojno z Belorusijo. Razumem stališča voditeljev EU in držav članic, da vedno več denarja namenjajo za obrambo. To je dobro zaradi tveganja vojne. Toda Evropska unija se ukvarja s posledicami, ne z razlogi. Strah pred vojno z Belorusijo izhaja iz tega, da je tam na oblasti proruski diktator Lukašenko. Kljub temu je večina ljudi prodemokratično usmerjenih. Predstavljajte si, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi Evropska unija 150 milijonov evrov, kolikor stane en lovec F-35, namenila za neodvisne medije, izobraževalne programe in blogerje v Belorusiji. To bi bila prava strategija. Če tega ne boste storili, se pripravljate na vojno z Belorusijo. Čez nekaj let se lahko zgodi, da bodo na beloruskih mejah z EU ruski vojaki ali pa beloruski vojaki v ruskih uniformah, ki se pripravljajo na napad EU ali Ukrajine.
Zame velja za strateško napako razmišljanje, češ, dajmo se pogovarjati z Lukašenkom, ker je porok dela suverenosti Belorusije. Enkrat bo umrl ali pa izginil kot Asad. 97 odstotkov Belorusov želi živeti v neodvisni državi. O prihodnosti države ne bo odločal Lukašenko, temveč njeni ljudje, zato je treba v njih vlagati. To sem predlagal evropskim voditeljem, pa nikoli nisem dobil konkretnih odgovorov.
Ne razumem tudi, zakaj so nam evropski voditelji štiri leta in pol govorili, da so z nami in želijo kaznovati Lukašenka za zločine proti beloruskim ljudem. Pripravili smo namreč dokumentacijo o Lukašenkovih zločinih nezakonitih deportacij ukrajinskih otrok na belorusko ozemlje in kasnejših indoktrinacijah, prav tako o zločinih Lukašenka proti svojim ljudem na beloruskem in evropskem ozemlju. Litva je to dokumentacijo posredovala Mednarodnemu kazenskemu sodišču, a je pri tem ni podprla nobena druga članica EU. Koga jih je strah? Kaj naj sedaj povem Belorusom, za kaj se borimo – za demokracijo, ki temelji na načelih prava, odgovornosti in spoštovanju človekovih pravic? To je vse samo govoričenje. Če nas ne želijo podpirati pri informacijski kampanji za ljudi znotraj Belorusije ali pa pri iskanju pravne odgovornosti bandita, ki je še vedno na oblasti, naj nam povedo, na kakšen način nas želijo podpirati. Če nas ne želijo podpirati, pa jih ne potrebujemo kot partnerje. Nočem prenesti odgovornosti za prihodnost Belorusije na naše evropske partnerje. Ta je v naših rokah. Toda sedaj je napočil tudi preizkus za demokratične države. So na naši strani?
Brez dvoma je bilo na evropski strani veliko kolebanja glede tega, kako naprej glede Belorusije. Vprašanje sankcij je bilo vzorčni primer. Zanima pa me, kaj pričakujete od nove ameriške administracije. Donald Trump pravi, da naj bo čim prej mir med Ukrajino in Rusijo.
Še vedno sem velik optimist. Glede morebitnega mirovnega dogovora med Rusijo in Ukrajino pa sem pesimist. Morda bo prišlo do prekinitve spopadov, mirovnega dogovora pa ni možno skleniti. Kajti z ruske strani obstaja veliko pričakovanj, ki jih niso pripravljeni spremeniti. Želijo imeti vse ukrajinsko ozemlje, ki so ga zapisali v rusko ustavo – torej še več, kot ga danes nadzorujejo. To seveda za Ukrajino ni sprejemljivo. Želijo tudi demilitarizacijo Ukrajine in da ne postane članica Nata, pa je to zapisano v ukrajinski ustavi. Trump v realnosti ne bo imel možnosti, da doseže mir. Nemogoče je. Lahko bo prišlo do telefonskega pogovora in srečanja med Trumpom in Putinom. Toda to ne bo zgodba o uspehu.
Lukašenko se boji Trumpa. Diktatorji imajo radi stagnacijo in tišino. Ne marajo pa tveganj. Želi si, da bi se v Belorusiji nadaljeval lukašizem, boji pa se, da se ne bo. In lahko vam potrdim, da se ne bo. Ko Lukašenko ne bo več na oblasti, bo tudi lukašizem izginil, vsi njegovi dekreti pa bodo odpravljeni. Pričakujemo, da bo Trumpova administracija podpirala beloruska stremenja k demokraciji. A enako pomembna je za nas podpora Evrope.
