Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je včeraj verjetno še sedmič zmagal na predsedniških volitvah. Proti sebi je imel štiri povsem neznane predsedniške kandidate, ki podpirajo njegov režim in so v primerjavi z njim medle osebnosti. Drugače kot v volilni kampanji leta 2020 v zadnjih tednih ni bilo več možnosti za izražanje demokratičnih idej.
Opozicijski politiki, ki so za rešetkami ali pa so pred represivnim režimom zbežali v tujino, izida volitev seveda ne priznavajo. Za farso jih imajo tudi zahodne države. Za njih je 70-letni Lukašenko zadnji evropski diktator. Sicer pa je pred tremi leti sam dejal: »Sem diktator in za mene je težko razumeti demokracijo.«
»Zaradi kratenja človekovih pravic ter omejevanja politične udeležbe in dostopa do neodvisnih medijev v Belorusiji je volilni postopek izgubil vsakršno legitimnost,« sta v nedeljo v skupnem sporočilu za javnost zapisali evropska komisarka za širitev Marta Kos in visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas. Po njunih besedah bo tudi zaradi vpletenosti Belorusije v vojno v Ukrajini EU še naprej izvajala sankcije zoper Lukašenkov režim in finančno podpirala Beloruse v izgnanstvu.
V zadnjih štirih letih je povsem ugasnil optimizem, ki je preveval večino Belorusov na predsedniških volitvah leta 2020, ko se je zdelo, da bi lahko prišlo do zrušitve Lukašenkovega režima. Priljubljeno kandidatko opozicije Svetlano Tihanovsko, ki je v volilnem boju za vodenje Belorusije zamenjala svojega zaprtega moža, so tedaj ogoljufali pri štetju glasov. Lukašenko je po uradnih izidih zmagal z 81 odstotki glasov. Po nekaterih zapisnikih z volišč v Minsku, do katerih se je dokopala opozicija, pa je Tihanovska dobila sedemkrat več glasov kot Lukašenko, torej je v resnici prepričljivo zmagala. Izbruhnili so množični protesti več sto tisoč Belorusov, ki jih je Lukašenko po več mesecih zatrl z aretacijami okoli 30.000 protestnikov, od katerih jih je še danes okoli 1200 v zaporih. Od leta 2020 pa je državo, ki ima devet milijonov prebivalcev, zapustilo 300.000 ljudi. Ena od političnih emigrantk je 42-letna Tihanovska, ki že skoraj leto dni ni bila v stiku s svojim zaprtim možem. Nedavno je v intervjuju za francosko agencijo AFP izjavila, da »zdaj ni pravi trenutek« za rušenje Lukašenka.
Odvisnost od Rusije
Čeprav so se v mesecih pred volitvami avgusta 2020 odnosi med Putinom in Lukašenkom – ki je do tedaj hotel biti porok beloruske neodvisnosti prek uravnoteženih odnosov z Moskvo in Zahodom – močno poslabšali, je po sramotni objavi prirejenih izidov volitev Putinova Rusija podprla tedaj osamljenega Lukašenka, tudi finančno. Tako je Kremelj utrdil njegovo diktaturo, ki so jo zamajali protesti in zahodna obsodba volilne prevare. Že leta 2021 je Belorusija iz Rusije uvozila 90 odstotkov nafte, ki je porabi, skoraj polovica beloruskega izvoza in več kot polovico uvoza pa je odpadlo na to veliko sosedo. Ta gospodarska odvisnost od 146-milijonske Rusije se je samo še povečala po Putinovi invaziji na Ukrajino, tudi zato, ker je Belorusija tarča zahodnih sankcij.
Beloruska opozicija je prepričana, da dokler bo Rusijo vodil Putin, Belorusija nima možnosti za demokracijo. Lukašenko je namreč močno podrejen Putinu, kar se je izrazilo 24. februarja 2022, ko je ruska vojska tudi z beloruskega ozemlja izvedla vojaški napad na Ukrajino in iz Belorusije ogrozila Kijev. Naslednjo leto je Lukašenko dovolil namestitev ruskih jedrskih izstrelkov na beloruskem ozemlju, od decembra 2024 pa tudi nadzvočnih izstrelkov.
