Pred francoskimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo v nedeljo, drugi krog pa teden dni kasneje, Emmanuel Macron, ki je aprila še drugič zmagal na predsedniških volitvah, izgublja zagon in podporo. Po petih letih njegovega vladanja je očitno preveč kontinuitete. Sicer hoče reformirati šolski in pokojninski sistem ter zdravstvo, a volilcem ni čisto jasno, kaj hoče s tem doseči. Poleg tega ne ve, kaj ga čaka jeseni, ko bi se lahko začela v EU nova gospodarska kriza in nevarno prizadela močno zadolžene sredozemske članice, med katere sodi Francija, ki ima zdaj sicer najnižjo inflacijo v Evropski uniji. A cene hrane in energije so tudi tam vse višje.
V intervjuju, ki ga je dal za regijske časopise, je Macron govoril o ideji skupščine 150.000 izžrebanih državljanov in predstavnikov civilne družbe, tudi podjetij, ki bi sodelovali pri sprejemanju odločitev. Pravi, da »imajo Francozi dovolj reform, ki prihajajo od zgoraj«. Torej je za participativno demokracijo, za katero se zavzemata tudi skrajna desničarka Marine Le Pen in radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon. Če je Macron doslej vladal kot absolutistični monarh, zdaj hoče sodelovanje državljanov. A če se bo tako zapletal, ni jasno, kako bo lahko izvajal reforme. Najbrž imajo prav v Mélenchonovem taboru, ko pravijo, da o participativni demokraciji le govori, v resnici pa hoče še naprej sam sprejemati pomembne odločitve.
Levici najmanj odbor za finance
O tem, da Macron ne ve, kako naprej, kaže dejstvo, da je po zmagi na predsedniških volitvah potreboval tri tedne, da je imenoval novo vlado, na čelo katere je po dveh zmernih desničarskih premierjih postavil zmerno levičarko Elisabeth Borne (vsi pomembni ministri razen šolskega so sicer desničarji). Ker nima jasnega programa, mu pada podpora. Zadnja anketa agencije Elabe kaže, da bi njegova koalicija v prvem krogu parlamentarnih volitev dobila 24,5 odstotka glasov (sam jih je v prvem krogu predsedniških volitev dobil 28 odstotkov). Po tej anketi bi jo prehitela združena levica, ki jo vodi Mélenchon.
Slednji je, drugače kot leta 2017, po aprilskih predsedniških volitvah vzdrževal mobilizacijo svojih volilcev, predvsem zato, ker ves čas govori, da želi postati premier. Če bi združena levica zmagala, bi Macron res moral imenovati za mandatarja nekoga iz njenih vrst, vendar je takšen razplet nerealen. Možno pa je, da Macronova koalicija ne bo imela absolutne večine. V tem primeru se bo najbrž povezala z republikanci (desnico), ki bodo po katastrofi na predsedniških volitvah v skupščini oslabljeni. V vsakem primeru bo namesto njih prva opozicijska grupacija postala združena levica, ki bo tako dobila izjemno pomemben položaj vodenja skupščinskega odbora za finance in s tem dostop do vseh vladnih in skupščinskih dokumentov, tudi do računov vseh podjetij ter osebnih računov poslancev in ministrov.
Zaradi zapletenega dvokrožnega večinskega volilnega sistema (v drugi krog lahko pridejo celo štirje kandidati) in specifičnosti vsakega od 577 volilnih okrajev v Franciji je zelo težko napovedovati, kakšna bo nova skupščina. Analitiki agencije Elabe, ki se opirajo na svoje ankete, pa ocenjujejo, da bo Macronova koalicija dobila med 275 in 315 od 577 sedežev v parlamentu, združena levica med 155 in 180, republikanci med 40 in 65, Nacionalni zbor Le Penove pa med 35 in 65.
