Sébastien Lecornu, ki je še v nedeljo zvečer imenoval svoje ministre, je že v ponedeljek zjutraj odstopil kot premier, kar je bil le 27 dni. Predsednik Emmanuel Macron ga je zatem prosil, naj do srede ugotovi, ali sta v sedanji sestavi skupščine možna nova vlada desne sredine in proračun za naslednje leto, ali pa bo treba razpisati nove parlamentarne volitve. Lecornu je sprejel to nalogo, a dodal, da tudi če bodo pogovori s predstavniki strank uspešni, ne bo premier.
Poziv za Macronov odstop
Najprej bi moral Lecornu nazaj v vladni tabor pripeljati Republikance, najbolj desno od štirih vladnih strank. Prav odločitev Republikancev v nedeljo zvečer, da ne bodo podprli nove vlade, ker naj bi bilo v njej preveč starih imen, je vplivala na Lecornuja, da je naslednje jutro odstopil. V resnici so hoteli Republikanci volilcem pokazati, da se distancirajo od Macrona, ki je med Francozi vse bolj osovražen zaradi zniževanja davkov bogatim, pa tudi zato, ker je junija lani neodgovorno razpisal predčasne parlamentarne volitve, zaradi katerih je sedanja skupščina tako zelo razklana na tri med seboj sovražne bloke, da nobena vlada ni mogoča.
Skratka, Republikanci nočejo potoniti skupaj z »makronistično« desno sredino, ki jo čaka katastrofalen poraz na naslednjih parlamentarnih volitvah, kadar koli že bodo. Temu se hoče izogniti tudi prvi Macronov premier Edouard Philippe, ki je v torek presenetil s pozivom Macronu, naj odstopi in razpiše predčasne predsedniške volitve (redne bi bile aprila 2027). Preden je v letih 2017–2020 uspešno vodil vlado, je bil tudi sam član Republikancev, zdaj pa ima svojo stranko, ki je del vladnega tabora desne sredine, in je predsedniški kandidat. Vsekakor k politični krizi prispeva tudi obsedenost vodilnih francoskih politikov s predsedniškimi volitvami. Vsak se prikazuje pred volilci kot načelen politik, ki so mu »gnili kompromisi« tuji.
Rešitev na skrajni desnici?
Lecornu bi lahko pridobil Republikance z njihovimi 50 poslanci tako, da bi obljubil, da se bo nova vlada bolj posvečala glavnim temam desnice, kot je boj proti kriminalu in nezakonitim migrantom. Če bi mu na tak način uspelo prepričati še skrajno desnico z njenimi 140 poslanci (od 577), da naj ne glasuje z levico (ki ima okoli 200 poslancev) za nezaupnico bodoči vladi desne sredine, bi bil Macron »rešen«.
Lahko bi imenoval novega premierja in mu ne bi bilo treba razpisati novih parlamentarnih volitev. Macron bi bil »rešen«, saj bi nove volitve, v katere bi bil brez nove manjšinske vlade prisiljen, vodile do zmage skrajne desnice. Tabor Marine Le Pen, ki ima največjo korist od sedanje politične krize in kaosa, bi lahko presegel število 250 poslancev, torej bi do absolutne večine 289 potreboval še nekaj deset poslancev. Možno je, da bi jih prispevali Republikanci, ki sicer glede tega niso enotni.
V torek pa je Le Penova zavrnila Lecornujevo povabilo na pogovore. Torej ne kaže, da bodo poslanci skrajne desnice tolerirali novo vlado desne sredine.
Sicer je Lecornu v zadnjih štirih tednih nagovarjal socialiste z njihovimi 68 poslanci, naj tolerirajo novo vlado. Ti za zdaj niso jasno pokazali, ali bodo odločno v opoziciji ali ne. Povsem nesprejemljiva za vladajočo desno sredino je njihova zahteva po razveljavitvi pokojninske reforme. Socialisti pa so sprti z radikalno levo Nepokorjeno Francijo Jean-Luca Mélenchona, ki ima 71 poslancev. O združeni levici ni več mogoče govoriti, saj se je na povabilo Zelenih k sestanku vseh štirih levih parlamentarnih strank odzvala le Nepokorjena Francija, svoj ločeni sestanek pa so imeli socialisti in komunisti.
