Novembra lani ga je Trump povabil v svojo drugo vlado, v ponedeljek pa je postal novi ameriški zunanji minister in s tem Latinskoameričan na najvišjem položaju v ameriški zgodovini. Po hierarhiji so nad zunanjim ministrom le predsednik države, podpredsednik države, predsednik predstavniškega doma in pro tempore predsednik senata.

Zdaj bo Marco Rubio iz washingtonskega predela Foggy Bottom, kjer ima sedež diplomacija, poskušal krojiti svet. Konkurenca bo velika, to je v ZDA pri zunanji politiki tako in tako običajno, ker imajo veliko besede predsednikovi najožji sodelavci, svetovalec za nacionalno varnost, poleg zunanjega ministra pa obrambni, obveščevalne službe, vojska, lobiji, prišepetovalci … Pri Trumpu je vse še bolj zapleteno, ker je sam tako dejaven in nepredvidljiv. Prvi Trumpov zunanji minister Rex Tillerson je to izkusil na svoji koži. Trump ga je odstavil po štirinajstih mesecih, s tvitom.

Najprej v Panamo

Vendar Rubio ni njegove baže korporativni tujek, ki se je nekako znašel na čelu diplomatskega kolesja. Triinpetdesetletni sin priseljencev s Kube, ki sta dve leti pred Castrovo revolucijo zbežala z otoka pred diktaturo Fulgencia Batiste, je v zunanji politiki podkovan. Zadnjih štirinajst let, ko je bil republikanski zvezni senator, je bil tudi član odbora za zunanje zadeve. Njegovo tamkajšnje zaslišanje za položaj ministra je tako minilo v kolegialnem vzdušju, v stočlanskem senatu pa so ga potrdili soglasno. Tudi zaradi svojih korenin je odličen poznavalec Latinske Amerike. O regiji je že v prvem Trumpovem mandatu svetoval vladi in si dvignil vpliv do te mere, da je Belo hišo prepričal, da je priznala opozicijskega Juana Guaidoja za zmagovalca spornih predsedniških volitev v Venezueli. Madurov režim, ki je v dobrih odnosih s Havano, je ob kubanskem in nikaragovskem eden od treh, ki jih ima Rubio posebej na muhi. V preteklosti je celo namigoval na vojaški poseg. Leta 2017 pa so ga nekaj časa poostreno varovali zaradi informacij, da v Caracasu razmišljajo o atentatu nanj.

Zagovarja najostrejši pritisk na Kubo in njen režim, nezaceljeno rano staršev in vse starejše generacije priseljencev na Floridi. Nasploh bo Latinska Amerika s prihodom Rubia dobila več pozornosti, kar je nakazal že z napovedjo prve poti v tujino prihodnji teden. Gre v Panamo (sam pravi, da vidi možnost dobrega sodelovanja, a vsi bodo pričakovali, kaj bo rekel o prekopu), Gvatemalo, Salvador, Kostariko in Dominikansko republiko.

Mali Marco in majhne roke

Za to, da je Trumpu lahko svetoval že v prvi vladi in da je zdaj zunanji minister, pa je bilo treba zgladiti nekaj zadev. Leta 1971 v Miamiju rojeni Marco Antonio Rubio je politično kariero začel v predstavniškem domu floridske skupščine. Po osmih letih je šel za nekaj časa v odvetniške vode, nato pa leta 2010 uspešno kandidiral za zveznega senatorja kot eden prepoznavnih obrazov konservativnega gibanja čajank. Leta 2013 je kot član tolpe osmih senatorjev pomagal potrditi osnutek dvostrankarske priseljenske reforme, ki bi omogočila pot do državljanstva enajstim milijonom nezakonito priseljenih v ZDA. Projekt je padel v predstavniškem domu, Rubio pa se je potem mučil z distanciranjem od njega. Vendar si je tudi s takšnimi sprehodi v sredino v senatu dvigoval prepoznavnost in čez nekaj let že pogledal proti Beli hiši. S tem, kaj ga čaka, je imel nekaj izkušenj, saj je leta 1996 sodeloval v predsedniški kampanji Boba Dola. In tako je 15. marca 2015 v Miamiju oznanil: »Nocoj, ko stojim trdno na tleh zaradi lekcij iz naše zgodovine, a navdahnjen z lepimi obeti za našo prihodnost, napovedujem kandidaturo za predsednika Združenih držav.« Slogan kampanje je bil Novo ameriško stoletje.

Ko se je na republikanskih strankarskih volitvah v prvih zveznih državah pokazalo, da bo treba za preboj v ospredje nekaj spremeniti, je svoj bolj umirjeni ton zamenjal z odgovori na napade Trumpa. Kar pregovorne so postale njune takratne zbadljivke, ko je Trump Rubia klical Mali Marco, ga označil za klovna in trdil, da se preveč poti, Rubio pa je govoril, da je Trump prevarant, ter se spraševal, zakaj ima – če je že tako velik – tako majhne roke. »Ste jih videli? In saj veste, kaj pravijo o ljudeh z majhnimi rokami,« je rekel na shodu. Publika se je smejala in si odgovorila sama, preden je dodal: »Ne moreš jim zaupati.« Zaradi tega je kasnejši voditelj Amerike na naslednjem soočenju pred kamerami sam od sebe razlagal, da je pri njem tam doli »vse v redu«.

Kitajska na udaru

Rubio je svojo raven debate kasneje obžaloval. Trump pa je zmagal na strankarskih volitvah in Rubio ga je hitro podprl. A pri njunem zbliževanju je šlo tudi za politiko, Rubio se je v stališčih in javnih izjavah približeval Trumpu, tako glede priseljevanja kot drugih tem. Je zunanjepolitični jastreb, a ne izolacionist, najbolj pa je oster do Kitajske, ki ga je zaradi njegovih kritik ravnanja z Ujguri in demokratičnimi aktivisti v Hongkongu dvakrat dala na seznam oseb, ki ne smejo v državo. Na zaslišanju prejšnji teden je dejal, da je Peking izkoristil vse prednosti globalne ureditve, ignoriral pa vse odgovornosti in obveze. »Namesto tega so lagali, goljufali, vdirali v računalniške sisteme in si s krajo utrli pot do statusa globalne velesile, na naš račun,« je rekel. Je zagovornik zveze Nato, a kot vsi ameriški politiki tudi on terja od zaveznic več denarja za obrambo. Zelo pa je kritičen do Rusije. Pravi, da bosta morali Ukrajina in Rusija obe popustiti za premirje. Neomajno podpira Izrael in je oster do Irana. Vrsta stališč iz Trumpove knjižice torej, kar je sedaj, ko je njegov minister, tudi razumljivo.

Na položaju ga čaka res zahtevno delo – ves svet, ki čaka in negotovo zre v novo ameriško vlado, kup mednarodnih izzivov ter muhasti šef, ki bo odločal, ali bo ostal na položaju ves mandat. No, morda bo še kdo. Rubio, ki je katolik, je po prisegi na položaj nagovor sklenil z besedami: »Želim končati z zahvalo vsemogočnemu Bogu in mojemu Gospodu in odrešeniku Jezusu Kristusu. To je resnično edinstveni smisel našega življenja. To je najpomembnejše od vsega. To je edina stvar, ki bo štela, ko na zemlji naredimo zadnji dih.«