V resnici bo Merz težko prisilil velik del od približno milijona Sircev, ki živijo v Nemčiji, da odidejo. Vendar pod pritiskom skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), katere voditelji obljubljajo prisilno množično vračanje sirskih beguncev, kancler zavzema tršo držo do sirske populacije v Nemčiji in pravi, da bo sodeloval s sirskim predsednikom, nekdanjim vodjo upornikov Ahmedom Al Šaro, da bi to storil.
»Državljanske vojne v Siriji je konec,« je dejal Merz v začetku tega tedna. »Sedaj ni več razlogov za azil v Nemčiji, kar pomeni, da lahko začnemo vračati ljudi.«
Merz za vzpon AfD, ki je sedaj največja opozicijska stranka v nemškem parlamentu, krivi migracijsko politiko svoje konservativne predhodnice, kanclerke Merkel. Poleti je dejal, da si njegovi konservativci »prizadevajo popraviti« preteklo politiko Angele Merkel.
Njegova zaveza o vračanju Sircev je eden njegovih najbolj neposrednih poskusov, da to stori. S tem ciljem Berlin poskuša vzpostaviti stik tudi s talibansko vlado v Kabulu in se dogovoriti o deportacijah Afganistancev, ki živijo v Nemčiji, začenši s tistimi, ki so bili obsojeni zaradi kaznivih dejanj.
Merz je v ponedeljek povedal, da je povabil sirskega predsednika Al Šaro v Berlin, da bi razpravljala o deportacijah Sircev, obsojenih zaradi kaznivih dejanj. Merz je tudi namignil, da imajo Sirci v Nemčiji dolžnost, da se vrnejo domov in obnovijo svojo državo, ki jo je prizadela vojna. »Brez teh ljudi obnova ne bo mogoča,« je izjavil Merz. »Tisti v Nemčiji, ki se nočejo vrniti v svojo državo, bodo v bližnji prihodnosti seveda lahko deportirani.«
Repatriacija vse prej kot enostavna
Merzeva grožnja z deportacijo skriva veliko bolj zapleteno resničnost na terenu. Le približno 1000 Sircev se je v prvi polovici tega leta v okviru programa nemške zvezne vlade vrnilo v svojo domovino.
Od 1,3 milijona Sircev, ki živijo v Nemčiji, se jih je skoraj četrtina rodila v svojem novem domu. Približno 83.000 jih je pridobilo nemško državljanstvo, večina pa ima le začasna dovoljenja za prebivanje, vključno z večino od 287.000 zaposlenih.
Kljub ostri retoriki Merz ni rekel, da bo Sirce prisilno repatriiral – to je rekel samo za tiste, ki so zagrešili kazniva dejanja. Vendar pa se lahko njegova vlada odloči za posnemanje ukrepov, sprejetih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Nemčijo prišlo okoli 320.000 beguncev iz Bosne in Hercegovine. V nekaj letih po sprejetju daytonskega sporazuma je Nemčija večino od njih repatriirala.
Toda strokovnjaki ocenjujejo, da razmere v Siriji niso dovolj varne, da bi se milijoni Sircev, ki so pobegnili iz države, kmalu lahko vrnili. To je točka, ki jo je Merzev lastni zunanji minister in strankarski kolega Johann Wadephul poudaril med obiskom ruševin uničenega Damaska prejšnji teden, kjer je dejal, da bo za mnoge Sirce takojšnja vrnitev težka.
Wadephulov komentar je na desnem političnem polu sprožil burno razpravo in Merza prisilil, da je izrazil nasprotovanje svojemu zunanjemu ministru. Ni sicer jasno, kako daleč gre lahko Merz s tršo migracijsko politiko, saj vodi vladno koalicijo s socialdemokratsko stranko (SPD), ki zagovarja manj oster pristop.
To je eden od razlogov, zaradi katerih bo Merz težko prekašal AfD pri vprašanju migracij. Voditelji AfD, iz udobnega položaja v opoziciji, zavzemajo maksimalistično stališče, prikazujoč Sirce v Nemčiji kot nepotrebno breme za nemške davkoplačevalce, za katero so lahko odgovorni le Merzevi konservativci.
