Vilkove, skoraj pozabljeno ribiško pristanišče ob delti Donave, je tako postalo miniaturna slika Ukrajine – kraj, iz katerega so za vojno sposobni moški skoraj povsem izginili, poroča New York Times.
»Kdo je ostal? Ženske, starejši in otroci. Nihče ne zapusti doma, če ni res nujno potrebno,« pod plaščem anonimnosti pripoveduje 42-letni domačin Ivan.
Pobeg kot edina možnost
V tej regiji so se vladarji pogosto menjavali, zato narodna zavest ni pregloboko zakoreninjena v glavah prebivalcev, podpora uporu pa je s tem opazno manjša kot drugod. Bližina Romunije na nasprotnem bregu veletoka in Moldavije omogoča lahek in hiter pobeg.
Pripadniki ukrajinske obmejne straže patruljirajo po reki, ki jo ubežniki skušajo prečkati s čolni, potapljaško opremo in celo na improviziranih splavih iz plastenk.
Iz mesta vodi le ena cesta, ki jo prav tako nadzoruje vojska, beg pa je zato mogoč le peš skozi gozdove in prek polj. Kriminalne združbe svojo pomoč pri tem drago zaračunajo.
Globoko nezaupanje do oblasti
Ukrajinski poveljniki opozarjajo, da je pomanjkanje vojakov povzročilo velike vrzeli na prvih frontnih črtah. Več sto tisoč vojakov je bilo ubitih, ranjenih, ujetih ali pa so pogrešani. Tožilstvo je sprožilo kar 290.000 preiskav zaradi dezerterstva.
Vendar ima regija Južna Besarabija, ki ji pripada Vilkove, drugačno zgodbo. Večina prebivalstva govori rusko in so potomci »starovercev«, ki so pred stoletji bežali pred preganjanjem ruske pravoslavne cerkve.
Kot pojasnjuje zgodovinar Volodimir Poltorak, je burna zgodovina, v kateri so si oblast nad območjem predajali Turki, Rusi, Moldavci, Romuni in Nemci, pustila svoj pečat. »Vsako oblast so sprejeli z nezaupanjem. Na neki način so anarhisti,« je dejal.
Od skoraj 8000 prebivalcev, kolikor jih je v mestecu Vilkove živelo pred vojno, jih je ostalo le še okoli 5000. »Svet se je skrčil,« pravi eden od njih.
