Rast je predvsem posledica izjemnega povpraševanja po zlatu na mednarodnih trgih, kjer to v času geopolitične in finančne negotovosti velja za varno premoženje.
V Španiji pa zlato nikoli ni bilo zgolj računovodska postavka, povezano je tudi z zgodovino. Le malo izrazov nosi tolikšno simbolno težo kot moskovsko zlato, ena najbolj spornih epizod v gospodarski in politični zgodovini Španije.
Zlato za financiranje vojne
Pred letom 1936 španske zlate rezerve niso bile izjemne po mednarodnih merilih, a so zadostovale, da je bila država prisotna na mednarodnem finančnem zemljevidu. Po besedah zgodovinarke Magdalene Garrido Caballero, profesorice sodobne zgodovine na Univerzi v Murcii, je to Španiji zagotavljalo določen manevrski prostor pri mednarodnih transakcijah, čeprav bistveno manjšega kot pri velikih gospodarskih silah.
Ta prostor je izginil z izbruhom španske državljanske vojne. Diplomatska izolacija je republikansko vlado pustila z zelo omejenimi možnostmi za financiranje nakupa orožja in oskrbe.
V tem izrednem primeru se je republikanska vlada odločila, da bo večino zlatih rezerv Banke Španije prenesla v tujino, predvsem v Sovjetsko zvezo. Cilj je bil jasen: plačati za orožje, zaloge in vojaško pomoč za nadaljevanje vojne. Oktobra 1936 so iz skladišč Algameca v Cartageni odposlali približno 510 ton zlata. Šlo je za zavestno odločitev legitimnih oblasti v razmerah splošne vojne, ne za skrivno ali improvizirano operacijo.
Razbijanje mitov
Sodobna zgodovina je razkrila številne mite, ki so se oblikovali v poznejših desetletjih. Raziskave zgodovinarjev, kot sta Ángel Luis Viñas in Pablo Martín Aceña, kažejo, da je bilo zlato med vojno porabljeno za preverjena in dokumentirana plačila, kar je republiki omogočilo, da se je skoraj tri leta upirala vojski.
S tega vidika moskovsko zlato ne pomeni kraje ali ropa Sovjetske zveze, temveč finančno operacijo v izrednih razmerah. Del zlata je bil za iste namene prodan tudi Franciji, a ta epizoda nikoli ni pridobila primerljive simbolne teže.
Orodje Francove propagande
Po vojni je Francov režim moskovsko zlato spremenil v močno propagandno orožje. Izkoristili so ga za opravičevanje povojnih težav, krepitev podobe Sovjetske zveze kot izkoriščevalskega sovražnika in delegitimizacijo druge republike.
Vprašanje se je desetletja pojavljalo v diplomatskih poročilih, domačem in tujem tisku ter uradnih govorih. Na mednarodni ravni pa ta zadeva ni bila deležna velike pozornosti: Združeno kraljestvo ga je obravnavalo kot dvostransko vprašanje, sovjetske oblasti pa so vztrajno trdile, da od zlata, ki ga je poslala republika, niso ostale nobene rezerve.
Kje je danes špansko zlato?
Skoraj 90 let pozneje se vprašanje občasno še vedno pojavlja: kje je špansko zlato? Odgovor je precej manj dramatičen od mita, ki se je ohranil.
Španija danes razpolaga s približno 281 tonami zlata, razdeljenega med Špansko centralno banko in depoziti v Združenih državah Amerike, Združenem kraljestvu in Švici. Te zaloge niso povezane z zlatom, poslanim v Sovjetsko zvezo, temveč so rezultat desetletij monetarne politike, evropske integracije in upravljanja premoženja v okviru evrosistema.
Rekordna raven rezerv v letu 2025 ne pomeni, da je Španija dobila nazaj izgubljeno zlato, opozarjajo strokovnjaki. Gre predvsem za odraz rasti cen zlata na mednarodnih trgih. Danes zlato ne služi več kot polno kritje nacionalne valute in se ne uporablja za financiranje vojn.
Namesto tega deluje kot finančno sredstvo, ki zagotavlja stabilnost, vpliv in zaupanje v globaliziranem finančnem sistemu. Primerjava let 1936 in 2025 razkriva globoko spremembo: med državljansko vojno je bilo zlato oprijemljiv vir, od katerega je bil odvisen obstoj vlade, danes pa ima povsem drugačno vlogo.
