Varnostna arhitektura Bližnjega vzhoda se krepko spreminja. Iran po vojni z ZDA narekuje tempo pogajanj o odprtih vprašanjih med državama in z zavlačevanjem v pogajanjih poskuša ameriškemu predsedniku zadati velik udarec na ameriških vmesnih kongresnih volitvah, saj vojni nasprotuje visok delež ameriškega volilnega telesa. S pogajanji z Omanom o Hormuški ožini poskuša uradni Teheran tudi uresničiti napoved, da bo posel soodločal o novem režimu prehajanja ene najpomembnejših pomorskih prometnic. Izrael z vztrajanjem pri okupaciji v treh sosednjih državah (Libanonu, Siriji in Palestini) na novo riše svoje meje, čeprav se pogaja o umiku, ki pa ga realno gledano noče izpeljati. ZDA so s svojo hitro privolitvijo v sodelovanje v vojni Benjamina Netanjahuja proti Iranu, iz katere niso izšle zmagovalno, zapravile vodilni položaj tudi pri zalivskih državah, ki so bile ob nezadostni ameriški protiraketni obrambi prepuščene dežju iranskih raket in dronov.
Sedaj je v ta močno premešani varnostno-politični prostor vstopil še en nov dejavnik. Obrambno zavezništvo Turčije, Savdske Arabije in Pakistana – treh najmočnejših sunitskih islamskih držav, ki se ga je že oprijel vzdevek muslimanski Nato, krepko spreminja varnostno dinamiko od Sredozemskega morja prek Arabskega polotoka vse do Indijske podceline.
Kaj so cilji pakta?
S sklenitvijo obrambnega sporazuma iz Meke želijo te tri regionalne sile po lastnih navedbah okrepiti kolektivno odvračanje pred kakršnim koli dejanjem agresije. Dogovor določa, da bo oborožen napad na katero koli od treh držav štel za napad na vse tri. Gre torej za zgledovanje po sporazumu o medsebojni obrambi iz 5. člena pogodbe o zvezi Nato, je pojasnil turški zunanji minister Hakan Fidan in dodal, da sporazum ni usmerjen proti Iranu.
Še dve pojasnili sta bili potrebni skorajda nemudoma po sklenitvi dogovora. Turčija, ki ima drugo največjo vojsko v Natu, pravi, da z novim obrambnim paktom ne namerava nadomestiti članstva v severnoatlantskem zavezništvu. V Pakistanu, ki razpolaga z okoli 170 jedrskimi konicami, pa so zagotovili, da pakt ne predvideva avtomatične obrambe drugih članic pakta z njegovim jedrskim orožjem.
Kljub temu ima pakt, ki po organizacijski strukturi obrambnega sodelovanja med trojico držav ne nakazuje nobene podobnosti z institucionalno zasnovo Nata, tri potencialne varnostne dimenzije. Čeprav naj ne bi bil uperjen proti Iranu, vendarle predstavlja regionalno protiutež po vojni ohrabrenemu režimu v Teheranu. Ta še naprej vztraja pri svojih zavezništvih z regionalnimi subnacionalnimi igralci – s šiitskim gibanjem Hezbolah, z iraškimi skupinami s Kataibom Hezbolahom na čelu ter z jemenskimi hutijevci, ki so si prilastili del države na jugu Arabskega polotoka.
Druga puščica tega zavezništva meri proti Izraelu, sicer zgolj kot odvračanje pred morebitnim izraelskim napadom. Po velikih političnih razhajanjih z Izraelom in ostrih izjavah predsednika Recepa Tayyipa Erdogana o Gazi so bili v zadnjih letih nad takšnim scenarijem zaskrbljeni predvsem v Turčiji. Tretji cilj novega zavezništva pa je zmanjšati varnostno odvisnost od ZDA. Na njihovo pomoč so med nedavno ameriško-izraelsko-iransko vojno računale vse zalivske države, kjer imajo ZDA oporišča oziroma vojake.
Iran sodelovanja trojice ne vidi kot grožnjo
Zanimivi so bili odzivi v regiji, kjer obstaja vrsta obrambnih dogovorov na dvostranski ravni, edini primerljiv večstranski poskus vzpostavljanja regionalnega varnostnega sodelovanja pa je bil Svet za zalivsko sodelovanje (GCC) Kuvajta, Katarja, Združenih arabskih emiratov, Bahrajna, Omana in Savdske Arabije. Ta vsebuje skupen obrambni dogovor, po katerem je varnost članic razumljena kot nedeljiva, napad na eno pa velja kot napad na vse.
V Iranu so bili odzivi različni. Zunanji minister Abas Aragči je zelo posredno pozdravil muslimansko sodelovanje, s katerim je po njegovem mogoče rešiti vse težave brez vpletanja tujih sil. »Čas je, da se zanesemo le nase in sprejmemo pravo bratstvo,« je rekel. Toda v Iranu bi morali biti tudi zaskrbljeni nad zavezništvom, saj krepi pozicijo Savdske Arabije, posredno pa se utegne ošibiti položaj hutijevcev. Teh strahov v iranskih odzivih sicer ni bilo zaslediti. Tudi hutijevci so z nadaljevanjem napadov na Savdsko Arabijo po sklenitvi pakta sporočali, da se ne nameravajo ukloniti.
V primerjavi z uradnimi iranskimi stališči je bil precej bolj oster odziv Ebrahima Rezaeija, člana iranske parlamentarne komisije za nacionalno varnost in zunanjo politiko. »Savdijci bi morali vedeti, da jim sporazum na papirju s Turčijo in Pakistanom ne prinaša varnosti, prav tako kot jim je niso prinesla leta enostranskega izkoriščanja Američanov,« je rekel.
Zadržani odzivi iz Izraela, Zaliva in Indije
V Izraelu so bili odzivi zelo zadržani. Neuradno so ocenjevali, da poskušajo države najti drugačno obliko varnostnega sodelovanja po navezanosti na ZDA. Vendarle so lahko zaskrbljeni tudi tam, saj poskuša trojica z oblikovanjem pakta nasprotovati vsiljevanju pax israeliana v regiji. Previden je bil tudi odziv v Indiji, sicer dolgoletnem nasprotniku Pakistana. Uradni New Delhi pozorno spremlja razvoj dogodkov in preučuje posledice pakta za indijsko nacionalno varnost in regionalno stabilnost, so sporočili.
Brez večjih odzivov je bilo sprejetje pakta v zalivskih državah. Te so sicer potencialne partnerice zavezništva, tudi zato, ker varnostno sodelovanje na ravni GCC že obstaja. Nekdanji katarski predsednik vlade šejk Hamad bin Jasim Al Tani je GCC pozval, naj se pridruži obrambnemu paktu trojice. Vendar bo prej treba preseči nekatera dolgoletna politična nesoglasja, predvsem med savdskim dvorom in palačama v Združenih arabskih emiratih in Katarju. Uradna Doha je previdna glede pakta zaradi tesnih vezi z ZDA, tudi zaradi oporišča Al Udeid, največjega ameriškega v regiji. Težje bo pod istim varnostnim dežnikom združiti Savdsko Arabijo in Emirate, saj se razhajajo glede podpore različnim vojskujočim se stranem v Jemnu, Sudanu in Somaliji.
