Energetska podoba južne Evrope in Balkana se hitro spreminja. Ameriške sankcije proti ruskim energetskim podjetjem, ki so dobavitelji zemeljskega plina temu delu Evrope, in odločitev Evropske unije, da do konca leta 2027 konča nakupe ruskega zemeljskega plina, bodo Rusijo osiromašile za bogat energetski trg. V velikem precepu so predvsem države, ki se oskrbujejo preko plinovoda Turški oziroma Balkanski tok: Romunija, Bolgarija, Srbija, BiH, Madžarska in Slovaška. Vse bi se morale lotevati prestrukturiranja svoje energetske oskrbe in iskanja novih partnerstev, a je to pogosto oteženo zaradi političnih situacij v državah ali politične navezanosti na Rusijo.
Zaradi odločitve EU, da se do konca leta 2027 odpove uvozu ruskega plina in nafte, utegneta Madžarska in Slovaška, edini, ki še uvažata rusko nafto in sta zelo odvisni od uvoza ruskega plina, tožiti evropsko komisijo na Sodišču EU. »Sprejetje in izvajanje tega bruseljskega sklepa je za Madžarsko nemogoče,« je ocenil madžarski zunanji minister Peter Szijjarto in napovedal vložitev tožbe proti evropski komisiji na Sodišču EU. Madžarski se utegne pri tem pridružiti še Slovaška. »Imamo zadostne pravne podlage, da razmislimo o vložitvi tožbe,« je napovedal slovaški premier Robert Fico.
Bosna na ameriškem zemljevidu
Tipičen primer težavnih političnih razmer za energetsko diverzifikacijo je BiH. V teh dneh se tam že mudi posebni ameriški odposlanec, direktor urada za evropske in evrazijske zadeve ameriškega zunanjega ministrstva Mark Fleming. Podobno kot tamkajšnji odpravnik poslov veleposlanika John Ginkel tudi Fleming tamkajšnji politični vrh ponovno opozarja, da je sedaj čas za preklop pri oskrbovalcu z zemeljskim plinom. BiH, ki je v celoti odvisna od ruskega plina, naj tega zamenja za ameriškega. Da bi to bilo uresničljivo, s seboj v diplomatski prtljagi nosi projekt južnega povezovalnega plinovoda, okoli sto milijonov dolarjev vrednega novega plinovoda, ki bi bosansko plinsko omrežje povezal na utekočinjen zemeljski plin s Krka. Tako Hrvaška kot Grčija želita s svojimi terminali utekočinjenega zemeljskega plina postati osrednji vstopni točki za ameriški utekočinjen zemeljski plin za staro celino, s katerim EU (poleg norveškega, alžirskega in azerbajdžanskega) diverzificira svojo energetsko oskrbo. Ne le, da se bo del tega plina stekel v Slovenijo, tudi Bosna in Hercegovina, ki je sedaj odvisna od ruskega plina, utegne postati odjemalka ameriškega plina.
Opozorila visokega ameriškega gosta Marka Fleminga za predstavnike vseh etnično-verskih skupin v BiH so naslednja: z opuščanjem evropskega uvoza ruskega plina (ta se bo zaključil s koncem leta 2027) BiH ne bo imela druge možnosti, kot da zamenja ponudnika. Ob nenehnem poudarjanju ozemeljske celovitosti BiH in potrebe po stabilnosti države nedavna opustitev ameriških sankcij proti Miloradu Dodiku tako dobiva povsem drugo interesno podobo. Nov plinovod naj bi gradili ameriški zasebni investitorji.
Zunanji minister Elmedin Konaković je optimističen (v federaciji so že leta 2025 sprejeli zakon, ki omogoča gradnjo) in meni, da bi se dela na plinovodu lahko dejansko začela že prihodnje leto. Tako dobljen plin bi služil predvsem sarajevskemu območju, ki je največje odjemalsko območje zemeljskega plina v BiH. Po bosanskem ozemlju bi potekalo 169 kilometrov plinovoda, 74 kilometrov pa po hrvaškem. Njegova letna kapaciteta bi bila 1,5 milijarde kubičnih metrov plina, kar je skoraj sedemkrat več, kot znaša letni nakup plina v celotni BiH. Plin sicer zajema le okoli 8 odstotkov energetske porabe BiH, saj se država večinoma zanaša na termo- in hidroelektrarne.
Evropsko-ameriški udarec
Samo z uvozom tega modrega zlata v Evropsko unijo je Rusija lani še zaslužila dobrih 15 milijard evrov in s tem krepila svoj vojaški stroj za boj proti Ukrajini, čeprav je EU postopoma že opuščala nakup energentov agresorske države. Kljub temu je Rusija izgubila vodilno mesto glavne evropske energetske dobaviteljice. Uvoz plina predstavlja zgolj še 12 odstotkov evropskih energetskih potreb, pred vojno pa je bil ta delež s 45 odstotki krepko večji.
Še malo in delež ruskega plina v Evropi bo nič. EU se je namreč po uspešno zaključenih pogajanjih med evropskim parlamentom, evropsko komisijo in Dansko kot predsedujočo državo Svetu EU odločila, da do konca leta 2027 povsem opusti nakup zemeljskega plina iz Rusije. Le celinski državi Slovaška in Madžarsko, ki sta zelo odvisni od oskrbe z ruskim zemeljskim plinom in pogosto blokirata odločitve EU, povezane z Ukrajino, bosta smeli dva meseca po splošnem preteku evropskih nakupov ruskega zemeljskega plina tega še uporabljati. A kot kaže skorajda takojšnja napoved o tožbi, ne v Budimpešti ne v Bratislavi z izjemami niso zadovoljni.
Evropska odločitev bo v kombinaciji z ameriškimi sankcijami, uvedenimi proti ruskim energetskim podjetjem, za Rusijo velik udarec. Prav zaradi ameriškega sankcioniranja namreč ruski energetski ustvarjalci kremeljskega bogastva izgubljajo oprijem na Balkanu. Kajti če bi države še naprej omogočale njihovo poslovanje na svojih tleh, bi jih lahko doletele sekundarne ameriške sankcije, med drugim izključitev iz ameriškega finančnega sistema, zamrznitev sredstev v ZDA in prepoved poslovanja z ameriškimi bankami. Države zato hitijo z odločitvami, kako se znebiti ruskih energetskih podjetij na svojih tleh.
Na udaru več rafinerij
Romunska vlada je ta teden sprejela odlok, ki ji bo omogočil prevzem nadzora nad Lukoilovim lastništvom na njenih tleh. Gre za načelno odločitev. Še ta mesec naj bi se odločili, ali bo pod državno upravo prešlo 320 bencinskih črpalk in bodo v tretjo največjo rafinerijo v državi, ki je omogočala približno četrtino oskrbe Romunije z gorivom, imenovali svojega državnega upravnika. Prav tako bo lahko vlada prevzela pravice Lukoila pri raziskovanju in črpanju zemeljskega plina v njenem delu Črnega morja.
Korak dlje je Bolgarija, kjer na črnomorski obali v Burgasu stoji Lukoilova rafinerija. Parlament je minuli mesec že sprejel zakon, ki državi omogoča začasen prevzem nadzora nad rafinerijo. To je vlada sredi novembra z imenovanjem posebnega upravnika, ki ima pravico prodati delnice podjetja, tudi storila. Ta bo poskušal doseči, da sredstva podjetja ne bodo odtekla v Rusijo ali k drugim sankcioniranim podjetjem, hkrati pa naj bi se nadaljevalo nemoteno obratovanje največje rafinerije na Balkanu, ki jo ima Lukoil v lasti že vse od leta 1999.
V morda največjih škripcih od vseh je na dveh stolih sedeč srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki trepeta za rafinerijo NIS v Pančevu in novi dolgoročni dobavni dogovor za plin z Gazpromom. Gazprom za zdaj še ni sprejel Vučićeve ponudbe, da bi odprodal svoj delež v NIS. Vučić pa še ni nakazal, ali bi bila Srbija slednjič pripravljena NIS nacionalizirati, kar bi nedvomno povzročilo huda trenja z Moskvo. Še do konca tedna bo Beograd tvegal v odnosu do Washingtona in omogočal plačilne transakcije z NIS. Potem pa bo usoda rafinerije in paradnega srbskega energetskega podjetja v delni državni lasti povsem negotova.
