Pred približno desetletjem je ta sredozemska država doživela nenaden gospodarski razcvet. Prišli so tuji investitorji, uresničili so se številni gradbeni projekti, BDP na prebivalca je skokovito narasel.
A pod bleščečo podobo uspeha se je skrivalo nekaj drugega: globoko zakoreninjena korupcija, uničenje obalnih skupnosti in preobrazba nekdanjega morskega raja v betonsko džunglo, v kateri prebivalci vse manj zaupajo državi in dvomijo, da je boj proti korupciji sploh mogoč.
To je Malta – nekdaj idiličen sredozemski otok, danes pa eden najbolj zloglasnih simbolov moralne in politične krize v Evropski uniji.
Za bleščečimi jahtami, luksuznimi hoteli in disko klubi se skriva zgodba o pohlepu, razkroju institucij in družbi, ki je izgubila zaupanje v lastno državo. Najbolj izrazit primer tega je turistični kraj Paceville, kjer se hiše tresejo od elektronske glasbe, zrak pa ne diši po morju, ampak je poln mešanice alkoholnih hlapov in vonja pa starem olju iz fritez. »Vse se je spremenilo v grabi, grabi, grabi,« opozarja župan Noel Muscat, ki med drugim nasprotuje gradnji novega nebotičnika ob plaži. Sosedi sicer godrnjajo, a projekt potihoma podpirajo, saj bodo tako njihove nepremičnine vredne več.
Visoka cena
Ko je leta 2013 oblast prevzel laburistični voditelj Joseph Muscat, so si na Malti obetali svež začetek. Po letih stagnacije je obljubil gospodarski preporod in obljubo izpolnil. Majhna otoška država je odprla vrata velikim globalnim vlagateljem, legalizirala prodajo državljanstev bogatim tujcem in postala raj za finančne, kripto in ostale spletne posle. Rezultat je bil osupljiv: tuja vlaganja so z 9,6 milijarde zrasla na kar 460 milijard evrov, BDP na prebivalca pa se je povečal za skoraj 70 odstotkov, poroča Politico.
A cena je bila visoka. Ribiška naselja so zamenjale steklene stolpnice, promet je kaotičen, na otok so se zgrnile množice tujih delavcev. Vzporedno z rastjo bogastva je rasla tudi prepletenost med politiko in poslom. »Na sestankih so mi redno ponujali podkupnine,« priznava nekdanji poslanec Desmond Zammit Marmarà. »V državnih uradih je postal običaj napihniti stroške in vzeti svoj delež.«
Koruptivna privatizacija državnih bolnišnic
Muscatov razvojni model se je sčasoma sesul sam vase. Prelomen trenutek je bil škandal Vitals, nezakonita privatizacija treh državnih bolnišnic leta 2015. Na papirju je šlo za 456 milijonov evrov vreden projekt »nove generacije zdravstvenega turizma«. V resnici pa je bil to, kot je pokazala državna revizija, skrbno pripravljen prevarantski posel.
Konzorcij Vitals Global Healthcare je bil zgolj prazna lupina v rokah pakistanskega poslovneža Šaukata Alija, nekdanjega sodelavca Gadafijevega režima. Raziskave so pokazale, da sta Muscatova ključna sodelavca – Keith Schembri in Konrad Mizzi – tajno sodelovala pri dogovoru. Denar je prek mreže podjetij izginjal na zasebne račune politikov in svetovalcev po vsem svetu.
Medtem so bolnišnice propadale. Danes so bolnišnice Gozo General, Karin Grech in St. Luke’s zgolj ruševine in simbol razprodaje javnega zdravstva za zasebne dobičke.
Sojenje, ki se ne premakne
Maja 2024 so Muscata in še 33 ljudi končno obtožili goljufije, pranja denarja in zlorabe položaja. A leto in pol kasneje se je primer komaj kaj premaknil. Preiskava je polna postopkovnih napak in sporov med policijo in pravosodjem. Najbolj bizaren prizor se je zgodil med načrtovano racijo v Muscatovi hiši. Nekdo ga je očitno vnaprej opozoril, tako da je policiste pričakal pripravljen, s kavo in urejenimi dokumenti, ob tem pa jih obtožil vdora v zasebnost.
Duh umorjene novinarke
Nad celotno zgodbo lebdi senca Daphne Caruana Galizia, novinarke, ki je razkrila nepravilnosti v tej aferi. Oktobra 2017 so ji pod avtomobil podtaknili bombo. Preiskava je pokazala, da so bili morilci povezani s poslovnimi krogi blizu Muscatove vlade.
Oblast zanika očitke
Muscatov naslednik, premier Robert Abela, zanika vse očitke in pravi, da gre za politično motivirane napade. Kritiki pa opozarjajo, da prav Abela dodatno ovira pobude državljanov, da bi sprožili postopke proti oblasti. Kljub aferam laburistična stranka v anketah še vedno uživa visoko podporo volilcev. Gospodarska rast, naraščajoče cene nepremičnin in bogastvo, ki se steka na otok – vse to mnoge volilce prepričuje, da se »tistega, kar prinaša dobiček, ne smemo dotikati«. Celo tisti, ki priznavajo, da je sistem gnil, pogosto dodajajo: »Tako pač je – tisti, ki ne vzamejo, ostanejo brez vsega.«
