Neoliberalizem je postal žaljivka, ki nam jo izmenično servirajo mediji, politiki, profesorji, internetni komentatorji – še papež Frančišek je pred časom udarjal po neoliberalnem kapitalizmu. In čeprav je praktično nemogoče najti nekoga, ki bi se samo-identificiral kot apologet neoliberalizma, zadnjih nekaj desetletij na volitvah izbiramo samo neoliberalne stranke.
Država je spremenila svojo vlogo
V teoretskem žargonu bi lahko rekli, da neoliberalizem definira Overtonovo okno: navidezni okvir volilcem sprejemljivih politik, ki jih najdemo v razširjeni sredini strankarskega spektra. Overtonovo okno se skozi zgodovino premika, v svetlih obdobjih v eno smer, v temnejših v drugo – vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je v ekonomskem smislu daleč na desni.
Kako pojasniti javni linč neoliberalizma, če pa je neoliberalno delovanje za večino volilcev edini predstavljiv način delovanja družbe? Velik del odgovornosti leži v naši ignoranci; neoliberalizem razumemo kot osvobajanje trgov od države, državni intervencionizem v krizah pa kot upor proti neoliberalizmu. Pri tem zgrešimo dejstvo, da je sodobna država pravzaprav epitom neoliberalizma.
Res je, da se neoliberalna država umika iz svoje socialdemokratske funkcije, utrjene po drugi svetovni vojni. Ne zanimajo je regulacija tržnih nepravilnosti in eksternalij, ponudba javnih storitev, javna infrastruktura, niti socialna politika ali redistribucija. Neoliberalne države ne zanima politika, ki bi izenačevala priložnosti med državljani. Država je spremenila svojo vlogo.
Antonio Gramsci in Karl Polanyi, dva velika ekonomska sociologa 20. stoletja, sta razumela, da svobodnega trga brez države ni, saj mora ta aktivno skrbeti za njegovo nemoteno delovanje. Neoliberalna država vzpostavi, ščiti in širi domene zasebne lastnine. V tem smislu vidimo komodifikacijo in financializacijo zdravstva, izobrazbe, vodnih virov, intelektualne lastnine, človeških organov, celo dojenčkov; širjenje trga in pogodbenih odnosov v domene zasebnega življenja in osnovnih človekovih pravic potrebuje državo, ki redefinira institucije življenja v blago.
Neoliberalna država na račun organizacij v javnem interesu subvencionira zasebne iniciative. V ZDA vesoljski program Nase že dolgo izgublja vire financiranja, na drugi strani pa jih pridobivajo zasebni projekti, kot je Muskov SpaceX. Javni denar podpira raziskave in razvoj, ki se jih kasneje zlorabi v imenu zasebne dobičkonosne dejavnosti. GPS, internet, pametni telefoni in druga komercialna tehnologija, ki jo povezujemo s kreacijo industrije Silicijeve doline, je bila v veliki meri financirana z javnih denarjem.
Neoliberalna država ogromno pozornosti in denarja nameni podpori mednarodnih mehanizmov ideološke in praktične indoktrinacije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki širijo neoliberalni projekt v poslednje kotičke sveta. Seveda ne moremo mimo ogromnih javnih subvencij zasebnim korporacijam, davčnih olajšav, državnih poslov s zasebno industrijo (farmacija, vojaški kompleks itd.) in tako naprej.
Institucionalizacija neenakosti
Privatizacija javnih institucij ne pomeni nujno umika države, kot se pogosto predpostavlja. Neoliberalna država onemogoči javni dostop do ključnih organizacij zdrave civilizacije, hkrati pa ohrani visoke javne transferje v te institucije. ZDA za zasebno zdravstvo namenjajo ogromno javnega denarja, prav tako za zasebno šolstvo.
Ekonomske krize morda najlepše osvetlijo vlogo neoliberalne države v imenu gospodarskih interesov. Korporativni socializem rešuje dilemo tveganja na trgu prav za tiste ljudi, ki običajno ob prvi priložnosti zagovarjajo trg in njegovo zmožnost izločitve neproduktivnih. Neoliberalizem ne pomeni mokrih libertarnih sanj naravne selekcije, kjer preživijo najbolj sposobni; neoliberalizem je državno sponzorstvo darvinistične džungle, kjer je merilo preživetja vezano na globino žepov. Neoliberalizem je državna institucionalizacija neenakosti v priložnostih.
Tudi v trenutni koronakrizi se davkoplačevalski denar izkorišča za reševanje neoliberalne normalnosti. Podjetja izkoriščajo subvencije za zgladitev slabih terjatev, poplačilo dolgov, izplačilo dividend. Medtem ko politiki govorijo o reševanju delovnih mest in srednjega razreda, država odplačuje finančne obveznosti obstoječih lastnikov. Statistika pove veliko več kot politična retorika; zmagovalci kriz niso družbene alternative, kot je veljalo nekoč, zmagovalec krize je neoliberalizem, ki ima sposobnost izjemne inercije. Materialni položaj srednjega in delavskega razreda stagnira vse od neoliberalnega zasuka dalje, čez krize pa se ta dva razreda vedno težje prebijeta.
Zakaj se tega ne problematizira? Neoliberalizem zmotno karikiramo kot konflikt med državo in trgom. Korporativni socializem, katerega popoln razmah opazujemo v teh mesecih, prikladno združuje klišeje levega (država je dobra sama po sebi) in desnega diskurza (primat zasebnih interesov v gospodarstvu) v simbiozi, ki krepi neoliberalno državo.
Politična apatija
Ob porastu desnega populizma in tehnokratskega liberalizma pogosto slišimo, da imamo preveč demokracije, da se ta z demagogijo razvrednoti, demokratično telo pa se degenerira v vodljivo maso. Ta pogled bi bil težko bolj zgrešen; v neoliberalni državi ni niti higienskega minimuma demokracije. Razumevanje demokracije kot volitev je izredno zgrešeno – demokracija je aktivna državljanska participacija, ki potrebuje informirane, zdrave, site in ne prestrašene državljane. Politična apatija in retorična vodljivost sta posledica padca demokracije, ne njen vzrok. Namesto države v službi gospodarstva potrebujemo gospodarstvo v službi demokratičnega interesa. Kako to doseči, je že drugo, veliko bolj kompleksno vprašanje.
Pogovori o tem, ali potrebujemo več ali manj države, postanejo veliko manj pomembni, ko enkrat razumemo neoliberalni projekt. V binarni idejni okvir nas je indoktriniral dvestoletni boj med marksistično levico in kapitalistično desnico, posledica konflikta pa je trdno zasidranje neoliberalne države. Namesto da naivno debatiramo o tem, kako vitka ali zajetna naj bo država, je treba preizprašati vlogo države v družbi. In koronakriza je odlična priložnost za to. Pri razmišljanju si lahko pomagamo z vprašanji, navedenimi v nadaljevanju.
Koga naj državna pomoč primarno nagradi? Lastnike podjetij ali zaposlene, ki tvegajo s prihodom na delovno mesto? Kje je avtonomija zaposlenih, ko gre za odločitve o prihodu na delovno mesto, kjer ni poskrbljeno za varnostne standarde? Ali so avtokratska podjetja, kjer so delavci najeta delovna sila, strošek produkcije, skladna z demokratično liberalno tradicijo, ki naj bi bila temelj zahodne družbe? Ali človekove pravice v gospodarstvu igrajo kakšno vlogo? Kaj so in kako zagotoviti osnovne človekove pravice (osnovne življenjske potrebščine, zdravstvo, stanovanje, izobraževanje ipd.)? V čigavem interesu naj deluje državna davčna politika? Si želimo enakosti v priložnostih ali podedovane privilegije? Ali je smiselno, da je ključna infrastruktura (internet, ceste, javni prevoz, oskrba z vodo) tržna dobrina? Ali je pametno, da posledice podnebnih sprememb občutijo predvsem tisti, ki nimajo nobenega vpliva na politike, ki podnebne spremembe spodbujajo? Kako rešiti problem okoljskih in družbenih eksternalij gospodarskih družb? Kdo je upravičen do lastništva nad našimi osebnimi podatki, ki se že leta zbirajo za doseganje zasebnih dobičkov?
