Že dalj časa je opazen proces vse manjšega vpliva Združenih držav Amerike v svetu, vse večje nagnjenosti močnejših k soočenju, k ravnanjem, ki vodijo do zaostrovanja odnosov, in ne umirjanja – od provokativnih obiskov vidnih politikov na spornih območjih do rožljanja z orožjem in odpiranja starih ran. Vloge so torej grobo razdeljene, Evropska unija pa se zdi v tem procesu kar nekako izgubljena, brez glasu. Bolj ali manj zgolj sledi ZDA in je v tem smislu kot nekakšen odmev, ki z zamudo prihrumi z one strani Atlantika, da bi z nekoliko drugačnim izborom besed povedal enako. V tem smislu tudi slovenska zunanja politika v svetovnem merilu ne kaže posebne sposobnosti samostojnega razmišljanja, pač pa je, kot je videti, zgolj šibek in mlačen odmev odmeva.

Resda Slovenija veliko ne more spremeniti, procesi so globalni in igralci daleč od teh krajev, vendarle ne bi škodilo, če bi bila aktivnejša pobudnica kakšne ideje, globljega razmisleka v tem klubu Evropske unije. Slednja je v preteklosti že odigrala treznejšo vlogo, je tudi nasprotovala drugim vplivnim interesom, če je bilo treba – in ti so prisluhnili.

Na splošno se zdi, da določena elita na svet gleda skozi prizmo nekakšnega spopada civilizacij, ideje, ki je sama po sebi sila nevarna in ima žal precejšen krog podpornikov. Ni vse izgubljeno, zagotovo ne. So tudi optimisti, ki menijo, da je vendarle še mogoče pritisniti na zavoro in z več razumevanja drug do drugega, do različnih političnih kultur, interesov in družbenih ureditev ustaviti drvenje v negotovo in bolj krvavo prihodnost. Žal pa njihov glas prepogosto preglasijo zvoki bomb, letal in sovraštva. x Nedeljski dnevnik