Mnogi analitiki, tudi ukrajinske oblasti, so menili, da tako obsežne invazije in agresije na Ukrajino ne bo, vključno z menoj. Sam sem izhajal iz dveh predpostavk. Prva je bila, da Rusiji kopičenje orožja in tehnike ob mejah služi za druge cilje. Najprej za postopno povečevanje pritiska in zavzetje Donbasa, torej vzhodnih regij. Takrat so že potekale priprave na priznanje teh dveh separatističnih republik. Obenem se je videlo, da Rusija stopnjuje živčnost v mednarodni skupnosti, zasledujoč cilj, da se zahodne sile začnejo pogajati z njo. Konec decembra 2021 smo nato videli intenzivne diplomatske stike med Belo hišo in Kremljem.

Druga predpostavka je bila, da se Kremelj racionalno ne bo odločil za tako obsežno invazijo, ker v ozadju ni jasnih ciljev in ker Rusija za tako obsežno invazijo nima ustreznih sredstev, ekonomskih, vojaških, človeških itd. Izkazalo se je, da sta bili ti predpostavki napačni. Po enem letu se je potrdilo, da gre za popolnoma iracionalno odločitev. Na to kaže tudi absurdnost argumentacije Ruske federacije, ki se spreminja iz meseca v mesec. Je zelo nekonsistentna in se prilagaja notranji javnosti. Prvi dan invazije sem tudi sam napisal, da je Putin začel vojno, v kateri ne more zmagati. Danes vidimo, da to kar drži. Po moji oceni Rusija v enem letu ni dosegla niti enega od strateških ciljev, kakršnikoli so že bili in so se spreminjali v zadnjih dvanajstih mesecih. x Sobotna priloga Dela