Sodišče BiH je Milorada Dodika obsodilo na leto dni zapora in šest let prepovedi opravljanja javne službe. Obtožen je bil kršitve odločitev institucij mednarodne skupnosti. V pričakovanju sodbe višjega sodišča je Srbom v federalnih pravosodnih organih prepovedal delovanje v njih in zahteval, da jih zapustijo. Tako se je leta 1992 začela vojna v tej državi.
Dvomi v eskalacijo nasilja
Almasa Hadžić, ki je tik pred pokolom z dvema otrokoma zbežala iz Zvornika in danes živi v Tuzli, pravi, da vzdušje napeto, vendar ni zaskrbljena. »Dodik poskuša braniti samega sebe in je pripravljen za preživetje žrtvovati celo državo. Ekonomska in politična elita v republiki živi zaradi povezav z njim zelo dobro. Med običajnimi ljudmi, ki jim standard pada pa v resnici ni nobenega navdušenja niti nad tem, da bi se pretepali po ulicah, še manj pa streljali po hribih.« Pričakuje veliko hrupa, vendar ne verjame v eskalacijo nasilja.
»Nismo v letu 1992,« je napovedi skorajšnjih spopadov hitro zaustavil tudi profesor, ki je celotno vojno preživel v obleganem Sarajevu. Tudi sam je zaskrbljen, ker bi moral na zdravniški pregled v vzhodni del prestolnice, ki je na ozemlju Republike srbske. Ambulanta je v neposredni bližini zgradbe državne preiskovalne in varnostne agencije, ki ji Dodik prepoveduje delovanje na njegovem ozemlju. Tam lahko pričakuje sitnosti. Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Christian Schmidt bi lahko Dodikove ukrepe z enim podpisom lahko preprečil. Vendar je že večkrat rekel, da zaupa v samostojno presojo bosanskih pravosodnih organov.
Zatekanje k nasilni taktiki
»Če bo Schmidt deloval in ukinil Dodikove zakone, potem je položaj resen in smo našo hišo zaman pobelili,« pravi profesor. Možni so tudi nasilni zapleti, ker ima Dodik za seboj srbskega predsednika Aleksandra Vučića in njegovo kaotično domačo politično situacijo. »Če bo presodil, da mu ni treba, ker bosanski pravosodni sistem lahko sam izpelje proces do konca, potem je pretirano razburjenje odveč.«
Politični analitik Sead Numanović pa v Sarajevu pravi, da je sedanji položaj dobro znan. Dodik se v stiski vedno zateče k najbolj nasilni taktiki, zateguje položaj in požiga javno mnenje. Razgrete strasti pa porabi v pogajanjih z Evropsko unijo zato, da iz njih čim več iztrži.
»Problem, je, ker v Bruslju ni videti, da bi oni tam imeli kakšen načrt,« o položaju razmišlja Numanović. »Na zasedanju o evropskih varnostnih načrtih bi lahko tudi o tem kaj rekli. V to nismo vpleteni samo Bosanci. Poleg Evrope tukaj šteje glas Američanov, ki pa sedaj v svojih pogajanjih z Rusijo nočejo zapletov z njimi na periferiji svoje zunanje politike. Močan je glas Turčije, ki tudi hoče garancije in priznanje statusa.«
Ujetniki več stisk
Kaos v mednarodni politiki je kot nalašč prišel prav vsem, ki bi na hitro radi uredili vse probleme zamrznjenega konflikta.
»Vendar našega problema ne moremo rešiti brez mednarodne skupnosti kakorkoli že definiramo to tvorbo. Ne samo zato, ker so vsi ostali prešibki, da bi to sami reševali nimajo pa opravka samo z enim nasilnežem. Težava je v tem, da je naš problem sam po sebi mednaroden. Današnje Bosne nismo ustvarili sami in je sami ne moremo urediti. Schmidt pa je tudi sam v stiski. V novih političnih okoliščinah, ko Trump poskuša vzpostaviti čim boljše odnose s Putinom, se tudi sam ne more še naprej zanašati na Evropejce. Tudi oni sami ne vedo, kaj bi sami s sabo. O tem se šele pogajajo, «
Na mejah Evropske unije tli še eno žarišče, ki ga v tridesetih letih nihče ni do konca pogasil. Sprenevedanje, da problema v resnici ni, je v sodobni politiki Bosne in Hercegovine vsak dan težje.
