Jaltsko konferenco pooseblja ikonična fotografija (zgoraj). Na njej je sedeča trojica pred palačo Livadia, nekdanjim poletnim počitniškim domom zadnjega ruskega carja Nikolaja II. v slikovitem obmorskem letovišču Jalta na Krimu. Ta trojica so britanski premier Winston Churchill, predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt in generalni sekretar centralnega komiteja sovjetske komunistične partije Josif Stalin, ki je edini v vojaški, maršalski uniformi. Konferenca, na kateri so postavljali temelje povojne Evrope, je trajala od 4. do 11. februarja 1945.
Zakaj ravno na Jalti?
Zakaj, res? Zveni bizarno, a je res: zaradi Stalinovih težav z ušesi, ki naj bi jih imel po teheranski konferenci iste trojice (od 28. novembra do 1. decembra 1943). Njegovi zdravniki naj bi ocenili, da bi vsaka sprememba podnebja slabo vplivala nanj. Roosevelt naj bi najprej predlagal sever Škotske, oba s Churchillom naj bi nato predlagala kup drugih krajev, Atene, Ciper, Malto, Sicilijo, Solun, Carigrad in Jeruzalem, pa je Stalin vztrajal pri konferenci ob Črnem morju. In zgodila se je Jalta. Deset let po tej konferenci so trdili, da se je velika trojica prepirala o kraju konference kot družina, ki se ne more odločiti, kam bo šla na poletne počitnice.
Jaltska konferenca je bila druga od treh res velikih med več kot tridesetimi posvetovalnimi zavezniškimi konferencami med drugo svetovno vojno. Največ se jih je udeležil Churchill, kar sedemnajst. Roosevelt se je udeležil dvanajstih, Stalin pa samo sedmih. Prva od velikih treh je bila omenjena teheranska konferenca, druga je bila jaltska, tretja pa potsdamska julija 1945. Vmes, oktobra 1944, je bila tudi moskovska konferenca, na kateri je manjkal Roosevelt, Churchill in Stalin pa sta se na tem srečanju pogovarjala o delitvi zahodnih in sovjetskih vplivnih območjih v Evropi.
Končevali eno vojno, potem začeli drugo
Cilj jaltske konference je bilo oblikovanje povojnega miru, ki bi zagotavljalo kolektivno varnostno ureditev in samoodločbo osvobojenih evropskih narodov. Med osemdnevno konferenco so zahodni zavezniki osvobodili vso Francijo in Belgijo. Vojna se je nadaljevala tako na zahodni kot vzhodni fronti. Sovjetska Rdeča armada na vzhodu je bila od Berlina oddaljena samo dobrih 60 kilometrov, potem ko je prej prisilila nacistično Nemčijo, da se je umaknila iz Poljske, Bolgarije in Romunije. Nemški poraz ni bil več vprašljiv. Bil je samo še vprašanje časa. Velika trojica se je pogovarjala o novi podobi povojne Evrope, je pa ta konferenca postala kontroverzna, ker se je samo nekaj let kasneje, po vseh tragedijah druge svetovne vojne, na stari celini začela razvpita hladna vojna, ki je trajala in trajala.
Francozi bodo verjetno za vedno užaljeni, ker njihovega medvojnega voditelja in kasnejšega predsednika, generala Charlesa de Gaulla niso povabili ne na jaltsko ne na potsdamsko konferenco. Košarico naj bi de Gaullu dal Roosevelt, vendar je njegovi udeležbi, vsaj enakopravni, nasprotoval tudi Stalin.
Razdelitev Nemčije in Stalinov vpliv
Najbolj znana odločitev jaltskega vrha je bila razdelitev Nemčije in Berlina na štiri zasedbena območja pod nadzorom ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije in Francije. Stalin je sicer privolil v svobodne volitve v vzhodni Evropi, ki pa si jih je predstavljal po svoje – s postavitvijo prosovjetskih komunističnih režimov, kar je pomembno vplivalo na začetek hladne vojne. Stalin je pristal, da bo Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski tri mesece po nemški vdaji, vendar v povračilo zahteval ozemlje, vključno z južnim delom Sahalina, otoka v severovzhodni Aziji, in bližnje Kurilske otoke.
Na jaltski konferenci so postavili tudi temelje Združenim narodom, se dogovorili o varnostnem svetu in njegovih petih stalnih članicah (ZDA, ZSSR, po njenem razpadu Rusija, Kitajska, Britanija in Francija) s pravico veta. Razpravljali so tudi o nemških povojnih reparacijah, a brez dokončnega dogovora. Daleč največje je zahteval Stalin, ki mu zgodovinarji pripisujejo glavno besedo na konferenci. To naj bi poosebljale besede člana ameriške delegacije in kasnejšega zunanjega ministra Jamesa F. Byrnesa: »Ni šlo za vprašanje, kaj bomo Rusom dovolili narediti, ampak za to, v kaj jih lahko prepričamo, da naredijo.«
