»Takoj se umikam iz pariškega sporazuma, ki je unilateralna sleparija,« je v ponedeljek izjavil Trump. »ZDA ne bodo onemogočale svoje industrije, medtem ko Kitajska nekaznovano onesnažuje,« je dejal. Kitajska je res največji svetovni onesnaževalec, a ima v sporazumu številne odpustke. ZDA pa so po toplogrednih izpustih na drugem mestu. Kaj njihov umik iz sporazuma pomeni?
Strokovnjakinja za podnebje prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj ugotavlja, da svet v nobenem primeru ne bo dosegel pariškega cilja o omejitvi povišanja temperature planeta na največ 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo. Zato je treba zelo resno vzeti ukrepe prilagajanja podnebnim spremembam, ne le zmanjševati ravni izpustov, pravi in dodaja, da za neuspeh pri doseganju pariških ciljev »ne moremo kriviti le ZDA, saj imamo tudi v EU težave z ukrepi za zmanjšanje izpustov«.
Brez dramatičnih posledic
Po mnenju dr. Bogomirja Kovača izstop ZDA iz pariškega sporazuma ne bo imel dramatičnih učinkov, ker nekatere pomembne ameriške zvezne države same izvajajo podnebne politike, primerljive z EU. »Tako že prvi izstop ni bil usoden ne za (ne)uspešnost pariškega sporazuma ne za ZDA,« pravi Kovač.
Trump je v prvem mandatu umik iz sporazuma napovedal junija 2017, dejansko pa se je zgodil šele novembra 2020. Uradna priglasitev umika namreč ni bila mogoča prej kot tri leta po začetku veljavnosti sporazuma, to je bilo novembra 2019, še dodatnih leto dni traja dejansko umikanje. Biden pa je takoj spremenil to odločitev, zato so bile ZDA zunaj sporazuma le dva meseca. Tokrat bo torej vse lahko teklo hitreje.
Trumpova odločitev je po Kovaču »tudi pritisk na multilateralne organizacije, kjer bi si ZDA rade pridobile poseben položaj ali se izognile nekaterim omejujočim zavezam glede ameriških interesov«. Ugledni slovenski ekonomist dodaja: »Hkrati je Trumpovo nasprotovanje zagotovo udarec zahodnemu zavezništvu, zlasti v razmerju do EU, ki je vseskozi nastopala kot vodilna regionalna politična skupina na tem področju. Dejansko so ZDA s tem razbile namere Zahoda, ki je zeleno transformacijo in zeleni prehod uporabljal kot osrednje ekonomsko-tehnološko vodilo ohranjanja dominantne geostrateške vloge v svetu. Za kuliso reševanja planeta so realni interesi zahodnih korporacij in politična hegemonija zahodnega sveta. Trump je s svojo narcisoidnostjo in pragmatičnim unilateralizmom v korist ZDA nehote razkrinkal to ideološko politično hipokrizijo 'zelene revolucije'. EU pa je v njej izgubila svojo globalno konkurenčnost. Tako zdaj Kitajska svetu ponuja najkonkurenčnejše zelene tehnologije in proizvode, ki jih sama podpira z ogljično energetiko,« je dejal Kovač.
Zelena tehnologija je dober posel
Trump poskuša razveljaviti tudi finančne obveznosti, ki jih je sprejela Bidnova administracija v boju proti podnebnim spremembam, in odpraviti subvencije za nakup električnih vozil. Spodbuja pa proizvodnjo nafte in zemeljskega plina.
Številni se bojijo, da bi zdaj lahko tudi drugi veliki onesnaževalci zraka, kot sta Kitajska in Indija, znižali svoje podnebne cilje ali celo odstopili od pariškega sporazuma. O tem razmišlja argentinski predsednik Javier Milei, ki je Trumpov zaveznik. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen pa je dejala, da bo EU kljub odločitvi ZDA nadaljevala svojo usmeritev ter »še naprej sodelovala z vsemi državami sveta, ki so pripravljene braniti naravo in poskušati ustaviti globalno segrevanje.«
V resnici umik ZDA iz pariškega sporazuma ne pomeni konca multilateralnega prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam. »Sedanji kontekst je zelo drugačen od tistega leta 2017,« pravi Laurence Tubiana, ki je glavna avtorica pariškega podnebnega sporazuma. Svetovni zeleni prehod je namreč v polnem zagonu.
Lučka Kajfež Bogataj tako dodaja: »ZDA bodo v ozadju še vedno sledile zelenim tehnologijam, saj se številne od njih splačajo in dobiček je pomemben.« Obnovljivi viri energije so namreč vse pomembnejši del svetovnega gospodarstva in njihovo zanemarjanje pomeni, da se ta vir zaslužka prepušča konkurenci.
