V otoški politiki je ob koncu tega leta največ ugibanj o tem, kaj bo prineslo prihodnje oziroma ali bodo že takrat parlamentarne volitve, ki si jih želijo vsi z izjemo konservativne stranke Rishija Sunaka, saj ta v anketah že vse leto zaostaja za opozicijskimi laburisti Keira Starmerja za okoli trideset odstotnih točk.
17. decembra 2024 bo minilo pet let, odkar so se Otočani zadnjič podali na volitve, in na ta dan mora vlada, po črki zakona, najkasneje razpustiti parlament in razpisati volitve, ki morajo biti največ 25 delovnih dni kasneje. V teoriji je zadnji možni dan volitev 28. januar 2025, ki je torek, od leta 1935 pa so bile volitve po tradiciji vselej ob četrtkih.
Kljub tem skrajnim rokom se vse stranke že vedejo, kot da bodo volitve vsak čas, najboljši poznavalci pa jih napovedujejo maja prihodnje leto. Zakaj? Zaradi nepričakovanega znižanja inflacije (na 3,9 odstotka), zaradi napovedi, da bo vlada spomladi znižala več različnih davkov, zaradi bojazni, da Britaniji po pomladi grozi recesija, in predvsem zaradi strahu vladajočih konservativcev, da bodo na volitvah bolj poraženi, dlje ko jih bodo odlagali.
Eden glavnih dogodkov leta: zaton Johnsona
Na volitvah pred štirimi leti, decembra 2019, so konservativci ostali na oblasti z udobno večino 74 poslancev (364 od 650). Vodil jih je glavni brexitski heroj Boris Johnson, ki je julija tega leta na Downing Streetu 10 nasledil Thereso May, ker ni in ni mogla izpeljati izstopa iz EU. Brexit je Johnsona prinesel na oblast, laži o zabavah med covidno pandemijo so ga z nje odnesle julija 2022, tri leta po vselitvi v rezidenco predsednika vlade. Čeprav Johnson, ki si je v otroških letih želel biti »kralj sveta«, še vedno goji premierske ambicije, se zdi, da jih je leto 2023 pokopalo in da je njegova politična zvezda letos umrla, kar je eden glavnih britanskih političnih dogodkov leta, ki se poslavlja. Delno mu je odklenkalo zato, ker se je velika večina konservativcev nasitila stalnih dram, povezanih z njim, delno pa zato, ker je preveč očitno obseden z denarjem. Odkar je odstopil kot premier, je kot govornik zaslužil že najmanj pet milijonov funtov. Za desničarski tabloid Daily Mail od junija, ko je bil še poslanec, piše tedensko kolumno, ki mu prinaša milijon funtov na leto. Prvo kolumno je prijavil samo pol ure, preden je bila objavljena, čeprav bi moral kot poslanec vnaprej prositi za odobritev vodstva parlamenta. Kot poslanec je potem odstopil, ker mu je zaradi covidnih laži grozil trimesečni izgon iz parlamenta.
Starmer, premier na čakanju?
Z novim letom bo Johnson postal tudi povezovalec oddaje na razmeroma novi desničarski televiziji GB News, odlagališču desničarjev, kjer bo eden od njegovih kolegov razvpiti brexitar Nigel Farage. Ta zdaj pravi, da je konservativna stranka pod premierjem Rishijem Sunakom postala dovolj desničarska in protievropska, da bi se vrnil vanjo. Zapustil jo je leta 1992.
Farage je bil ustanovitelj brexitske stranke, ki se je leta 2021 preimenovala v stranko Reform UK in za svojega častnega predsednika izbrala ravno Faragea. Konservativci si obupno želijo, da bi se Farage vrnil v njihove vrste, ker se bojijo, da jim bo v nasprotnem stranka Reform UK pobrala veliko glasov na prihodnjih volitvah, na katerih se napoveduje epski poraz konservativcev, ki so na oblasti že od maja 2010 in so medtem zamenjali štiri premierje. Sunak je že peti.
In kdo najbolj rovari proti njemu? Dva nekdanja premierja, Boris Johnson in Liz Trusss. Sunak se na vse mogoče načine zaman trudi za izboljšanje rejtingov stranke. Večina Britancev pa tudi večina njegovih kolegov po svetu, z izjemo italijanske premierke Giorgie Meloni, s katero imata odmevno desničarsko protimigrantsko politično romanco, pa vse bolj računa na vse bolj sredinskega laburističnega voditelja Keira Starmerja, ki je videti in zveni kot premier na čakanju, ko obljublja »desetletje britanske prenove«. Bo čakal do maja 2024 ali do januarja 2025?
