Rimska kurija, kot se imenuje vatikanska birokracija oziroma vlada z vsemi posvetovalnimi organi, uradi in sodišči, ima povsem novo ustavo, ki bo zamenjala dosedanjo iz leta 1988. Papež Frančišek jo je skrbno pripravljal vseh devet let svojega pontifikata, z njo pa hoče doseči poleg večje decentralizacije Katoliške cerkve tudi to, da bi na najvišjih položajih v cerkveni državi omogočil večjo enakopravnost laikom, torej vernikom in vernicam, ki niso posvečeni v duhovnike. Doslej so namreč različne kongregacije (kot imenujemo papeževa ministrstva), posvetovalne organe, vatikanska sodišča in druge visoke urade vodili izključno duhovniki, kar so v Katoliški cerkvi lahko samo moški.
Zdaj naj bi bilo naenkrat vse drugače, vsaj v rimski kuriji. Najvišje položaje v Vatikanu bodo po novem lahko zasedli laiki, torej tudi ženske. Odslej je teoretično mogoče, kar je bilo še pred kratkim nepredstavljivo: da denimo ženska postane državna tajnica, torej vatikanska »premierka«, kar je za papežem drugi najpomembnejši položaj. Te spremembe v Vatikanu naj bi spodbudile tudi večjo enakopravnost laikov in žensk pri upravljanju škofij. Vendarle pa pri vodenju župnij, vsaj tako je v Sloveniji, laični župnijski sveti že dolgo igrajo pomembno vlogo, tako da župniki pogosto nimajo zadnje besede.
Dejanske spremembe bodo velik izziv
Katoliška cerkev naj bi se s to novo ustavo za rimsko kurijo približala sodobnosti. Nekateri poznavalci Vatikana sicer dvomijo, da se bo v praksi uveljavila, pri čemer se opirajo na stari rek Papeži se menjavajo, kurija ostaja. Zlasti za Katoliško cerkev velja, da je izvajanje ustave v praksi pogosto drugačno od tega, kar je v njej zapisano. Če je na primer na papirju lahko prav vsak vernik, ki ni poročen, izvoljen za papeža, se od 11. stoletja, ko se je dokončno oblikoval primat papeža v Katoliški cerkvi, še ni zgodilo, da bi papež postal nekdo, ki ni kardinal.
Vsekakor pa je z novo ustavo Frančišek dal Katoliški cerkvi priložnost, da se tudi glede kadrovske politike na najvišjih položajih približa sodobnosti. Doslej je v svojih prizadevanjih za posodobitev cerkvenega delovanja pogosto naletel na odpor. Tako je bilo, ko je na sinodi o družini leta 2015 poskušal doseči, da bi imela cerkev bolj korekten odnos do homoseksualcev in da bi k obhajilu, ko vernik prejme Kristusovo telo v obliki hostije, lahko hodili tudi ločenke in ločenci. Zdi se, da je v Katoliški cerkvi vse manj duha II. vatikanskega koncila, s katerim se je pred 60 leti odprla sodobnosti in dokazala, da je sposobna notranje preobrazbe. Med drugim so tedaj maše v latinščini zamenjale maše v maternem jeziku vernikov. Že ta koncil, ki je potekal v letih 1962–1965, je zahteval bolj enakopraven položaj laikov, tudi preko delovanja župnijskih svetov. Frančišek pa poskuša to načelo zdaj vpeljati še v rimsko kurijo.
Tudi boljši finančni nadzor
Nova ustava rimske kurije naj bi tudi izboljšala nadzor nad financami in cerkvenim premoženjem. Spomnimo, da je v letih 2011–2018 kardinal Angelo Beccio, ki je kot pomemben član rimske kurije skrbel za investicije in za finančne darove vernikov za revne po svetu, kar 350 milijonov evrov cerkvenega denarja, tudi darov za revne po svetu, preusmeril v sumljive investicije in jih razdal svojim bratom in prijateljem s Sardinije. Med drugim je v Deželno banko v Ljubljani na račun zapravljive sardinske podjetnice nakazal 575.000 evrov.
V zvezi s trenutno največjim problemom Katoliške cerkve, spolnimi zlorabami otrok in mladoletnih, pa je papež naredil korak naprej s tem, da se je Kongregacija za nauk vere razdelila na dve sekciji. Ena se ukvarja z vprašanji vere, druga pa se je specializirala za ukrepe proti spolnim zlorabam in njihovo sankcioniranje, pri čemer naj bi ekipo še okrepili.
