Papež Frančišek je sicer iz bolniške postelje podpisal že nekaj dokumentov, vendar je Pismo o procesu spremljanja izvedbene faze sinode, ki ga je sprejel 11. marca, generalno tajništvo sinode pa ga je nato poslalo vsem škofom in patriarhom, za prihodnost Cerkve morda najpomembnejše. Zadeva namreč reforme, ki jih je mogoče najti v dosedanjih sinodalnih dokumentih, a so ostale na pol poti.
V prihodnjih treh letih naj bi tako v župnijah, škofijah, škofovskih konferencah, gibanjih laikov, redovniških in drugih skupnostih razpravljali o možnosti, da bi ženske postale diakonice – diakon je posvečen služabnik Katoliške cerkve, ki pomaga duhovniku, lahko denimo vodi obhajilni obred – in hkrati v večji meri prevzemale vse tiste položaje v cerkvi, ki jih cerkveno pravo dovoljuje. Po nekaterih interpretacijah naj bi dokument udeležence sinode, med njimi so tudi laiki in laikinje, zavezoval tudi k večji vključitvi oseb LGBTQ+.
Konklave v času podaljšanje sinode?
Po mnenju poznavalcev dogajanja za vatikanskimi zidovi je Frančiškova odločitev, da podaljša sinodalni proces, še posebej namenjena tistim škofom in drugim cerkvenim voditeljem, ki so se doslej po tihem upirali papeževim reformnim načrtom. Mnogi o »nezaslišanih novotarijah« niso hoteli niti razpravljati ali pa so jim odkrito nasprotovali. Dokument obenem v praksi pomeni, da bo konklave verjetno potekal v času te zadnje papeževe reformne pobude; oktobra 2028, ko naj bi se sinoda sklenila, bi bil namreč papež Frančišek star že 91 let. V skladu s tem scenarijem bi moral Frančiškov naslednik reformni proces nadaljevati.
Na vprašanje, kaj lahko sinoda kot mehanizem za pastoralno prenovo vesoljne cerkve v resnici spremeni, ni enoznačnega odgovora. Generalni tajnik sinode, kardinal Mario Grech, ki je pismo podpisal in predstavil, je po poročanju Vatican News triletno podaljšanje sinode previdno opisal kot »proces utrjevanja prehojene poti«. Obenem je spomnil, da je papež o sklepnem dokumentu 16. rednega zasedanja škofovske sinode oktobra lani poudaril, da je del rednega učiteljstva Petrovega naslednika in da ga je kot takega treba sprejeti. Čeprav torej sklepni sinodalni dokument ni strogo normativen, krajevne cerkve vseeno zavezuje »k odločitvam, ki so z njim usklajene, krajevne cerkve pa so poklicane, da v različnih okoliščinah uresničujejo napotke, ki jih dokument vsebuje«.
Po razlagi kardinala Grecha, čigar ime je tudi na »seznamih« papeških kandidatov, v Cerkvi tudi »izvedbene faze sinode« ne razumejo kot nekega preprostega izvajanja direktiv od zgoraj, ampak kot »proces sprejemanja smernic, izraženih v sklepnem dokumentu, na način, ki ustreza lokalnim kulturam in potrebam skupnosti«. Bistveno pri tem bo zagotoviti, je poudaril, da bo izvedbena faza sinode priložnost za vključitev ljudi, ki so sicer že posredovali svoje predloge, »škofije, ki so manj vlagale v sinodalno pot, pa bodo dobile priložnost, da obnovijo še neizvedene korake in oblikujejo lastne sinodalne ekipe«. Zaključno sinodalno zasedanje v Vatikanu načrtujejo za oktober 2028, maja letos bodo predvidoma izdali smernice za potek izvedbene faze, od junija 2025 do decembra 2026 pa naj bi v krajevnih cerkvah poskrbeli za izvajanje sinodalnih napotkov.
Papeževa odločitev tudi odziv na očitke
Odnos do žensk in skupnosti LGBTQ+ je tisto področje v Cerkvi, zaradi katerega je bil papež Frančišek deležen največ očitkov, da je obstal na pol poti. Ženske so se sicer v njegovem 12-letnem pontifikatu v zadnjem času prebile tudi do najvplivnejših položajev, 52-letno Nathalie Berquart so na primer letos imenovali za podsekretarko škofovske sinode. A Rubikon – možnost, da ženske postanejo duhovnice – ni bil prekoračen.
Hude očitke papežu je sprožila tudi afera Rupnik, ki da je ponovno pokazala, da papež nima posluha za trpljenje redovnic, ki so jih nadrejeni spolno, fizično in duhovno zlorabljali ter celo prisiljevali v abortuse, saj da v zvezi s tem konkretno ni ukrepal. Leta 2020 ekskomuniciranega patra Rupnika so tri leta kasneje sprejeli v koprsko škofijo, so bili denimo ostri v časniku Guardian. Homoseksualnost je tudi v pontifikatu papeža Bergoglia ostala greh, ni pa več zločin, kajti »Bog vse svoje otroke ljubi takšne, kot so«. V veljavi so tudi začasne smernice, po katerih lahko geji opravljajo svoj poklic v semeniščih, če se vzdržijo spolnih odnosov. To pomeni, da osebnosti kandidata za duhovnika ni mogoče presojati le na podlagi spolne usmeritve, kar predstavlja premik v odnosu Cerkve do skupnosti LGBTQ+. V odločitvi za podaljšanje sinode gre najbrž vsaj deloma videti papežev odziv na omenjene očitke.
