Da bi razumeli Donalda Trumpa, moramo razumeti, kako delujejo oddaje resničnostne televizije. O tem je prepričan njegov biograf Michael Wolff, avtor knjige Ogenj in bes v Trumpovi Beli hiši (Fire and Fury). Prejšnji teden je Trump ugrabil Nicolasa Madura, ta teden zajema tankerje flote v senci, že naslednji teden bi utegnil izkrcati ameriško vojsko v Grenlandiji. Vse se vrti okoli tega, da se ustvarja napetost, ki jo sprosti odmevni dogodek. Že kmalu za tem Trump izgubi interes in se loti naslednje velike zgodbe, ki bi pritegnila kamere.
Trenutno Trumpova administracija stopnjuje napetost okoli načrtov za priključitev Grenlandije, po uspešni operaciji v Venezueli pa evropski voditelji dogajanje spremljajo z največjo stopnjo resnosti. Ameriški državni sekretar Marco Rubio je napovedal, da bo z danskimi uradniki razpravljal o ameriškem prevzemu Grenlandije. Bela hiša je sporočila, da bi Trump ozemlje najraje pridobil s pogajanji in nakupom, vendar vojaškega prevzema niso izključili.
»Pripravljeni moramo biti na neposredno konfrontacijo s Trumpom,« je za Politico dejal diplomat EU, seznanjen s pogovori. »Je v agresivnem stanju in moramo se opremiti.«
Francoski zunanji minister Jean-Noël Barrot je medtem potrdil, da se Francija, Nemčija in Poljska že pogovarjajo o skupnem evropskem odzivu. »Grenlandija ni naprodaj in ni na voljo za prevzem … Grožnje se morajo končati,« je bil odločen Barrot. Kljub temu so diplomati novinarjem Politica neuradno priznali, da so nad situacijo osupli in da nihče zares ne ve, kaj storiti, saj so ZDA vojaško in politično izjemno močne. Tudi zaradi vojne v Ukrajini. Politico opozarja, da so na mizi zlasti štirje scenariji. Poznavalci karakterja Donalda Trumpa pa pravijo, da obstaja tudi peti.
Možnost 1: iskanje kompromisa
Trump trdi, da je Grenlandija ključna za varnost ZDA, in obtožuje Dansko, da ne stori dovolj za zaščito pred kitajskimi in ruskimi dejavnostmi na Arktiki. Najhitrejša pot iz težav bi bil dogovor, ki bi Trumpu omogočil trenutek zmagoslavja pred kamerami, a hkrati ohranil dansko suverenost.
Danska je zelo odprta za možnost, da bi ZDA na Grenlandiji imele svoje vojake in celo razširile prisotnost z dodatnimi vojaškimi oporišči. Nekdanji visoki uradnik Nata predlaga, da bi zavezništvo igralo vlogo posrednika med Grenlandijo, Dansko in ZDA. Zaveznice razmišljajo tudi o pospešitvi obrambnih izdatkov za Arktiko, več vojaških vajah in celo vzpostavitvi sheme Arctic Sentry (Arktični stražar), s katero bi premestili vojaška sredstva v regijo in tako pomirili ZDA.
Je pa Trumpove skrbi, da Rusija in njegov prijatelj Vladimir Putin ogrožata ZDA, treba jemati z rezervo, saj Trump hkrati zavrača opozorila Ukrajine in EU, da bi bila Rusija tudi po koncu vojne v Ukrajini grožnja za mir v Evropi.
Možnost 2: finančna protiofenziva
Trumpova administracija podpira gibanje za neodvisnost Grenlandije z obljubo, da bo otok v primeru dogovora z ZDA preplavljen z ameriškimi dolarji. EU in Danska poskušata Grenlandce prepričati, da jim lahko ponudita več.
Bruselj načrtuje, da bi od leta 2028 več kot podvojil porabo za Grenlandijo na 530 milijonov evrov. Poleg socialne varnosti in izobraževanja bi se sredstva po novem osredotočala tudi na razvoj zmožnosti otoka za črpanje rudnih bogastev, kar je ključna točka interesa ZDA. Privlačna ponudba Danske in EU bi lahko bila dovolj, da bi prebivalci Grenlandije zavračali priključitev ZDA.
Možnost 3: gospodarsko maščevanje
Ukrepi za zagotavljanje evropske varnosti proti ZDA se zdijo mnogim vojaškim strokovnjakom nori, evropski politiki pa vseeno menijo, da imajo v rokah močno politično orodje: instrument proti prisili oziroma »trgovinsko bazooko«, ustvarjeno prav zaradi izkušenj s prvo Trumpovo administracijo. Ta omogoča povračilne ukrepe proti trgovinski diskriminaciji.
Ker izvoz EU v ZDA presega 600 milijard evrov, Bruselj meni, da ima v rokah resen vzvod za gospodarski protiudarec. Vprašanje pa je, ali bi Trump grožnje EU vzel resno glede na to, da se minule grožnje niso vedno uresničile.
Možnost 4: vojaška prisotnost
Če se ZDA odločijo za vojaško silo, Evropejci težko preprečijo invazijo. Vendar pa ima Danska pravno obveznost (ukaz iz leta 1952), da se v primeru napada takoj brani.
Evropske države bi lahko razmislile o napotitvi enot na Grenlandijo – če bi Danska to zahtevala. Te enote ne bi mogle ustaviti ameriške vojske, delovale pa bi kot sprožilec, ki bi Američane morda vseeno prepričal o bolj previdnem ravnanju. Prisotnost zavezniških vojakov bi namreč povečala politično ceno in tveganje za ZDA, saj bi morebiten spopad pomenil konec Nata. Kot je za Politico povedal strokovnjak Thomas Crosbie, pa je to popolnoma neraziskano ozemlje. Po tem scenariju obstaja tudi možnost izgube življenj, če se evropska stava ne bi izšla.
Možnost 5: zavlačevanje
Če vzamemo oceno Michaela Wolffa resno, pa bi bila taktika EU lahko tudi zavlačevanje in upanje, da Trump medtem najde lažjo in še bolj privlačno priložnost za odmevni dogodek za prihodnji teden. Gre za strategijo, ki jo evropski voditelji do neke mere uporabljajo tudi pri pogovorih o vojni v Ukrajini. Tam zlasti z željo, da bi Trumpa odvrnili od najbolj škodljivih odločitev za Ukrajino in Evropo, v upanju, da bi se ohranil vsaj negotovi status quo.
So pa strokovnjaki zaskrbljeni, da samo zavlačevanje in gašenje vedno novih žarišč požarov v odnosih med ZDA in EU, ki jih neti Trumpova administracija, do naslednjih volitev v ZDA ne bo recept za uspeh.