Na današnji dan pred natanko petdesetimi leti je 24-letni varnostnik Frank Wills med obhodom na toplo sobotno noč opazil lepilni trak na zatiču vrat, ki so iz garaže vodila v pisarne poslovne stavbe kompleksa Watergate v Washingtonu. Ni se mu zdelo preveč pomembno, pa ga je odstranil in šel naprej. Med naslednjim obhodom je opazil, da se je trak, ki je preprečeval, da bi se vrata zaklenila, spet pojavil. Tokrat je poklical policijo.
Na prizorišču so aretirali pet moških, ki so slabih pet mesecev pred predsedniškimi volitvami vdrli v prostore sedeža nacionalnega odbora demokratske stranke. Dogodki in preiskave, ki so sledili, so po dobrih dveh letih pripeljali do doslej edinega odstopa predsednika Združenih držav Amerike ter največje politične afere v zgodovini.
Ta je dobila ime po kompleksu Watergate in zato še zdaj mnogim škandalom dodajajo končnico -gate. Bela hiša je takoj zanikala kakršno koli povezavo s »tretjerazrednim vlomom«, kot je rekel njen tiskovni predstavnik. Toda kot se je izkazalo, so bili vlomilci povezani z odborom za ponovno izvolitev republikanskega predsednika Richarda Nixona. V veliki meri po zaslugi poročanja novinarjev Washington Posta Boba Woodwarda in Carla Bernsteina ter njunega skrivnega vira, ki so mu dali vzdevek Globoko grlo (to je bil namestnik direktorja FBI Mark Felt, kot je sam razkril leta 2005), je bilo javnosti do jeseni 1972 že znano, da vodja odbora za ponovno izvolitev Nixona nadzira skrivni sklad za financiranje operacij zbiranja informacij o demokratih in ga plačuje s prispevki za kampanjo. Pa vendar je Nixon novembra 1972 dosegel šesto največjo zmago v zgodovini ameriških volitev.
Leta 1973 pa se je tudi zanj vse obrnilo. Novinarske, policijske in kongresne preiskave so potekale naprej, senat je ustanovil posebni preiskovalni odbor, pravosodno ministrstvo je imenovalo posebnega preiskovalca. Med zaslišanji v senatu je prišlo na dan, da Nixon pogovore v Beli hiši snema. Ko jih je po odločitvi vrhovnega sodišča objavil, so razkrili njegovo globoko vpletenost. 8 avgusta 1974 je odstopil, potem ko so ga republikanci obvestili, da bo senat v nasprotnem primeru izglasoval njegov odpoklic.
Vprašanje, kaj bi bilo danes
Afera je imela široke posledice v ameriški politiki in družbi, v kateri je bilo zaradi razkritega zavajanja javnosti o poteku vietnamske vojne že tako načeto zaupanje v politično vodstvo. Sprejeli so vrsto zakonov, reformo financiranja volilne kampanje, posebni preiskovalci afer so postali nova normalnost, reformirali so CIA in FBI, preiskovalno novinarstvo je dobilo velik zagon.
John Dean, ki je bil od julija 1970 do aprila 1973 glavni pravnik Bele hiše pri Nixonu in je s svojim pričevanjem v senatu veliko pripomogel k razpletu afere, v katero je bil sam vpleten, je v pogovoru za STA dejal, da je morda najpomembnejši učinek Watergata spremenjen odnos medijev do položaja predsednika. »Pred Watergatom so mediji predsednikom verjeli na besedo. Po Watergatu pa domnevajo, da so krivi, dokler ne dokažejo nedolžnosti,« je dejal. Ni pa prepričan, ali je ameriški politični in pravni sistem danes sposoben tako enotnega odgovora na predsednikove prekrške. »Pri Nixonu je trajalo dve leti, preden se je javno mnenje poenotilo. Niti najmanj ni jasno, ali bo glede Donalda Trumpa danes sploh mogoče najti tak konsenz,« je dejal Dean o preiskavi, ki proti bivšemu predsedniku poteka v kongresu zaradi vdora njegovih pristašev v hram demokracije januarja lani.
