Exuma, The Obeah Man, s pravim imenom Tony McKay, v Sloveniji ni neznan. V času Jugoslavije so mu pri ljubljanskem Helidonu celo izdali ploščo Do Wah Nanny. Konec šestdesetih in v sedemdesetih letih je blestel med tedanjo boemsko druščino v New Yorku, saj se je s svojo pojavo in z vnašanjem bahamske mitologije v obnašanje in glasbo popolnoma vklapljal v tedanje hipijevsko gibanje. Z leti pa je odšel pozabo in na koncu v revščini, star komaj 54 let, umrl v Nassau. Zadnje dneve je preživel v skromni hiši, na stari žimnici, polni stenic, obkrožen s svojimi likovnimi deli. Exuma je namreč tudi slikal in s svojimi slikami opremil večino svojih plošč. Danes v tej hiši, ki je še vedno zelo preprosta, živi njegova zadnja hčerka Jahleena Mackey. Ob očetovi smrti leta 1997 je imela 7 let.
Charles Carter se je s Tonyjem McKayjem poznal že v mladosti, saj sta bila v Nassau soseda. Tony je k njim domov prihajal poslušat svoje prve natisnjene plošče, ker sam doma ni imel gramofona. Carter se spominja: »Potem sem konec petdesetih let v New Yorku, kamor so me starši poslali na šolanje, znova naletel nanj. Tja je prišel študirat arhitekturo, a je študij zelo hitro opustil. Povedal mi je, da nastopa v klubu Cafe Wha, in me povabil na nastop.« Med njima se je spletlo tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do glasbenikove smrti.
»Ko je sredi šestdesetih Exuma prišel v Nassau, to že ni bil več stari Tony McKay, ampak karizmatični Exuma, The Obeah Man. Pod tem imenom sem mu organiziral vrsto nastopov v državi,« pripoveduje Charles Carter, ki še danes na radiu skrbi za promocijo njihove glasbene dediščine. V svoji dolgoletni producentski in politični karieri je bil med drugim tudi bahamski poslanec, zunanji minister in minister za zdravstvo; lani ga je za njegovo delo odlikovala tudi angleška kraljica.
Toda če Carter meni, da gre pri kultu obeah za prazne marnje, je naslednja sogovornica govorila povsem drugače. Tessa Whitehead je lastnica galerije D'Aguilar Art Foundation v Nassau, ki hrani velik del Exumove likovne zapuščine. V depoju galerije mi je prijazno poiskala in pokazala njegove slike ter opozorila, da jih bom nekaj lahko videl še na razstavi Medium o temi bahamske religije in spiritualizma v njihovi Narodni galeriji. Ko sem ji povedal, da čez nekaj dni odhajam na Cat Island, mi je dejala, da so stvari z obeah tam zelo resne.
Grob brez obeležja
Pred odhodom na Bahame sem dolge tedne na najrazličnejše bahamske medije neuspešno pošiljal enostavno prošnjo, da bi mi sporočili, kje v Nassau je Exumov grob. Zdelo se mi je potrebno, da se ustavim pri njem in mu prižgem svečo. Ker je šlo za zelo poduhovljenega človeka, sem pred odhodom šel po svečo celo na Brezje. Toda na vprašanja ni bilo nobenih odgovorov. Na koncu sem našel hčerko Jahleeno, a je tudi ona pri vprašanjih o grobu čudno molčala. Potem pa se je ob komunikaciji z Exumovo hčerko Kenyatto, ki živi v ZDA, na Facebooku oglasila gospa iz Kanade in šele iz njenega odgovora sem razbral, da grob ni označen.
Jahleena mi je v Nassau nato povedala, da sta z mamo Jeanelle Thompson, zadnjo Exumovo ženo, nekaj dni pred mojim prihodom prehodili vse pokopališče, na koncu pa se je mama spomnila le ožjega območja, kjer so ga pokopali. Svečo sem zato prižgal nekje na sredi in se tam z Jahleeno še slikal. Naslednji dan sem to, da groba nismo našli, samo mimogrede omenil Charlesu Carterju. Prosil me je, da se z Jahleeno še enkrat oglasiva pri njem. Ko sva prišla, je začel vrteti telefone vplivnih bahamskih politikov.
Nekaj dni kasneje mi je Jahleena že na Cat Island poslala sporočilo: »Ne boš verjel. Našli smo očetov grob. To je točno tista gomila, ob kateri sva se slikala. Občutek imam, da me je njegov duh pripeljal do tja.« Exuma bo zdaj na grobu dobil še svoje obeležje.
Cat Island, dolg približno 65 kilometrov, je eden turistično najmanj razvitih bahamskih otokov. Andrew Jones, glasbenik, ki je z Exumo prijateljeval zadnja leta njegovega življenja, na vprašanje, kako je to mogoče, odgovarja: »Mogoče obeah pomaga tudi pri tem. Domačini se ga izogibajo, za tuje vlagatelje pa je nezanimiv. Ko je prišlo do osvoboditve sužnjev, so jim razdelili tudi zemljo. Danes je na vsaki parceli nešteto lastnikov, zato je urejanje lastništva izredno težko.«
Andrew živi v svoji Spirit House na skrajnem jugu otoka. Od naselja Devil's Point do njegove hiše vodi težko prehodna cesta, ki jo premagujejo le tovornjaki. Zase pravi, da je »črna ovca družine«. Oče, ki je lani umrl, je bil pomemben bahamski ladjar, saj se po njem imenuje ena od bahamskih tovornih ladij. Dva brata sta ladjarja na Nizozemskem in v Franciji, Andrew pa je skromen glasbenik, ki že skoraj trideset let s pomočjo volje do življenja in sodobne medicine z virusom HIV živi v osami Cat Islanda.
Danes virusa v njegovi krvi že ne morejo več najti, čeprav je še tam. O tem govori brez dlake na jeziku: »Seveda me vsi sprašujejo, kje sem se okužil, pa to sploh ni pomembno. Ker nisem gej, predvidevam, da je šlo za rabljeno iglo. Saj veš, to so bila leta ameriške svobode in Louja Reeda. Ko sem leta 1991 zbolel, so mi napovedali le še nekaj let. V tistih časih je bila to obsodba na smrt. Na Bahamih so tedaj bolnike z virusom zapirali v zatočišča skupaj z gobavci. Bil sem ravno sredi snemanja prvega albuma. Začel sem že dobivati morfij in glasbeniki so se prihajali poslavljat od mene.«
Zbolel je ravno v času, ko se je Exuma iz ZDA vrnil na Bahame in tedaj sta pogosto skupaj lovila ribe. Andrew o tem pripoveduje: »Vse življenje je ribaril na Paradise Islandu, potem pa so na njem zgradili luksuzni hotelski kompleks Atlantis. Bil sem z njim, ko so ga nagnali z otoka, ker je to zdaj zasebno zemljišče. Si predstavljaš! Obeah Mana ti naženejo z bahamske obale! Nikoli več se nisva vrnila na Paradise Island. Tedaj sem mu na nekem ribolovu tudi povedal, da sem okužen z virusom HIV.« Andrew pravi, da je doživel posebno spoznanje, ki mu zdaj pomaga na poti skozi življenje. Exuma ob izpovedi ni niti trznil, še naprej je mirno lovil ribe in dejal: »Ne skrbi za to. Bog ima že načrte s tabo.«
Exumo je prvič videl konec sedemdesetih let v New Yorku, kjer je nastopal za ogrevanje na koncertu Petra Tosha. Andrew je sicer prišel na Toshov koncert, a se je že pred njim soočil z neko neverjetno energijo, ki sta jo na publiko prenašala Exuma in njegov tedanji glasbeni spremljevalec Teddy Kinlock. Kasneje, v New Orleansu, sta se še osebno spoznala, ob vrnitvi obeh na Bahame pa sta se začela prijateljsko družiti. Exuma je celo narisal ovitek za njegovo prvo ploščo in ta slika še danes visi na steni v njegovi Spirit House.
Zadnjič ga je videl na pogrebu. Časa pred Exumovo smrtjo se takole spominja: »V zadnjih letih življenja je bil Exuma v pravem stresu, kar zanj ni bilo značilno, saj je bil vedno on tisti, ki je pomirjal vse nas naokoli. Potem pa je sredi osemdesetih doživel srčni infarkt, kar je vplivalo na njegovo delo in življenje. Četudi je bil slaven, nikoli ni obogatel. Producenti in založbe so mu ves čas kradli. Na koncu je moral celo sam piratsko izdajati svoje plošče, saj ni bil lastnik posnetkov, ki jih je naredil. Z njim nikoli nisem igral, za odrom sem mu samo menjal strune na kitari, ki jih je s svojo energijo ves čas trgal. Sva se pa ogromno družila. Ko je leta 1997 umrl, je bil to hud šok za vse nas. Na njegovo zadnjo pot ga je pospremila prava povorka glasbenikov z najbolj tradicionalno bahamsko glasbo.«
Zapuščene hiše na otoku
Exuma je bil na Cat Islandu rojen v zaselku z imenom Tea Bay, kjer je danes le še nekaj hiš. Veliko več je ruševin. Nedaleč vstran sem se v knjižnici naselja Knowles Village v pogovor zapletel z Malverne Pratt, Exumovo sorodnico, ki mi je, na moje presenečenje, povedala, da je njegov oče Sibron Mackey še živ in da živi v ZDA.
»To je čisto mogoče,« mi je rekel Andrew Jones. »Očeta sem spoznal tudi jaz. Spomnim se, kako sva bila nekoč pri njegovi mami in se je pojavil neki moški, za katerega mu je dejala, da je njegov oče. Po mojem mnenju ga je tedaj videl prvič v življenju, saj jih je zapustil že zelo hitro po njegovem rojstvu.«
Andrew mi ni znal odgovoriti na vprašanje, zakaj sta bila Exumova prva žena in sin v New Yorku umorjena. »To je bila vedno skrivnost. Samo namignil je, da se je tedaj okrog njega nabralo preveč negativne energije.«
Ob prihodu na Cat Island sem se ustavil v trgovini z alkoholnimi pijačami in Terisi Burrows, prijazni mladi trgovki, spet zastavil klasično vprašanje, kako je s kultom na otoku. Dejala mi je, da njene generacije to v bistvu niti ne zanima več. Z umiranjem starejših naj bi izumiral tudi obeah. Ampak tik pred mojim odhodom iz trgovine je vendarle izrekla nekaj pomembnega: »Sicer pa, pojdi v Pass Me Not Bar v Old Bightu. Tam ti bodo znali odgovoriti na tvoje vprašanje.«
Bara, ki stoji ob cesti, ni bilo težko najti. Še bolj kot bar pa je mojo pozornost pritegnila hiša na nasprotni strani ceste, vsa polna grafitov z imeni Boga in Jezusa. Ker je zraven še trgovina z ljudsko obrtjo, sem najprej zavil tja. Fant, ki je sedel pred trgovino, mi je, ko sem mu povedal. od kod sem, odgovoril: »A ti si tisti, o katerem Andrew govori, da bo prišel na otok.« Tudi Rokki Rolle je glasbenik in poklical je lastnico trgovine, da mi jo odpre. V naslednje tri četrt ure sem od lastnice Misses Rolle doživel najhujšo pridigo v svojem življenju. Lahko sem samo stal in nemo poslušal.
Ko je končala, sem Rokkija povabil čez cesto v Pass Me Not Bar na pivo. Iz Nebes sva stopila v Pekel. Stene okoli mize za biljard so bile poslikane z razgaljenimi dekleti in tudi vse drugo je nakazovalo na to, da se v ta bar ne hodi samo na pivo.
Obeah je prepovedan
Kult obeah so na Bahamih prepovedali že v britanskih kolonialnih časih in prepoved velja še danes. Zato se o tem ne govori veliko, vsekakor pa je obeah sestavni del njihove kulture, kar se zelo dobro čuti tudi v Exumovi glasbi. Obstajajo pa seveda zgodbe. Ena od njih govori o žrtvi, ki se je zatekla k vraču, ker so jo okradli za 700 dolarjev, in dobila odgovor, da lopova sicer lahko spravi s sveta, ampak bo to stalo 1500 dolarjev.
Kult je na Karibe prišel skupaj s sužnji in potem v soočenju s krščansko religijo doživel transformacije. Ena od njegovih značilnosti je tudi to, da mora po vsaki smrti družina zapustiti hišo, v kateri je človek umrl. Na Cat Islandu je ogromno zapuščenih hiš, ki jih preraščata drevje in grmovje. Tega sicer ni mogoče v celoti pripisati kultu, saj je migracija mladine z otoka proti Nassau velika. Včasih pokrajina spominja na tisto, ki jo danes lahko vidimo na potovanjih po Bosni.
Poseben fetiš v kultu so prazne steklenice, ki naj bi žive in mrtve varovale pred zlobnimi duhovi. Na pokopališču v naselju Port Howe mi ni bilo treba dolgo iskati. Že pri tretjem grobu sem naletel nanje in na naslednjem na pravo goro čudnih črnih lutk. Strokovnjaki opozarjajo, da bahamski obeah ni isto kot haitijski vudu. Obeah je bela in črna magija hkrati. Lahko zdravi, a tudi škoduje. To tudi ni religija, saj duhovniki ne obstajajo. Ker je prepovedan, se vse v zvezi z njim dogaja v tajnosti. Ampak Andrew mi je v nekem trenutku najinega pogovora vendarle dejal: »Tukaj vsi pravijo, da se je za zadeve v zvezi z obeah treba obrniti na Eleazerja Rolleja, lastnika Pass Me Not Bara.«
Na letalu, ki me je iz Nassaua peljalo na letališče New Bight na Cat Islandu, je med redkimi potniki mojo pozornost vzbudila ženska v majici z napisom Rake And Scrape Festival. Gre za festival najbolj tipične glasbe Cat Islanda, ki jo je pogosto izvajal tudi Exuma. Ker je bila gospa zapletena v pogovore, se mi tedaj ni zdelo primerno, da bi jo nagovoril. Naključje je hotelo, da sva se po desetih dneh znova srečala na letalu. Povedala mi je, da je direktorica tega festivala, ki se vsako leto dogaja na Cat Islandu, jaz pa sem ji pojasnil, zakaj sem bil na otoku. Med drugim je dejala, da rojstna hiša Exume v Tea Bayu še stoji, in obljubila, da mi bo poslala njeno fotografijo. Seveda sva si izmenjala kontakte. Pamela Poitier, ki živi v mestu Arthur's Town na Cat Islandu, otok in njegove zgodbe dobro pozna. Med drugim tamkajšnje otroke uči tudi gledališke umetnosti. Kako tudi ne bi. Njen oče Sidney Poitier, prvi temnopolti ameriški filmski igralec, ki je dobil oskarja, je bil rojen na Cat Islandu.
