Kvac je prepričana, da bi bilo potrebno za preživetje pariškega sporazuma zadostno in dostopno financiranje prilagajanja na podnebne spremembe, a so države na podnebni konferenci ZN v Belemu (COP30) pridobile »le odločene ukrepe in razvodenele sklepe«.
»Bogate države so v Belem prišle z zmanjšanjem razvojne pomoči, zadržanim podnebnim financiranjem in ignoriranjem pravnih obveznosti, medtem ko so ambiciozne izjave ostale neuresničene,« je poudarila.
Ob tem je izpostavila, da najbolj ranljive skupnosti po svetu potrebujejo jasno, hitro in pošteno pot k opustitvi fosilnih goriv, podprto z javnimi finančnimi tokovi, ki odražajo zgodovinsko odgovornost.
»Zaradi prevelikega vpliva lobijev fosilnih goriv so vlade ponovno postavile ozke interese pred pravičnost, človekove pravice in globalno stabilnost,« je prepričana Kvac.
Kljub temu pa so po njeni oceni civilna družbi, mladi, delavci, staroselci in ranljive skupnosti uspele doseči dolgo pričakovani mehanizem na pravičen prehod (BAM), ki zagotavlja, da bodo ljudje zaščiteni in vključeni v prehod na nizkoogljično družbo. »Ljudje so dosegli edini pravi napredek na tem podnebnem vrhu. Ko vlade oklevajo, vodijo skupnosti,« je dodala.
Pod črto je po njenem mnenju COP30, ki je bil napovedan kot konferenca resnice in ukrepanja, prinesel le majhne korake, čeprav so potrebni velikanski. »Vlade morajo zdaj izbrati odgovornost namesto samovoljnosti, zagotoviti obljubljena finančna sredstva in se zavezati k hitremu, pravičnemu in v celoti financiranemu prehodu stran od fosilnih goriv. Od tega so odvisna življenja, prihodnost ranljivih skupnosti in preživetje pariškega sporazuma,« je bila jasna Kvac.
