Nič ne kaže, da se bo danes 29. podnebni vrh Združenih narodov v Bakuju, ki se je začel 11. novembra, končal uspešno. Azerbajdžanski COP29 – na katerem sodeluje 197 držav vsega sveta in več deset tisoč ljudi, predvsem veliko predstavnikov nevladnih organizacij – bi moral zagotoviti predvsem financiranje revnih držav za njihove ukrepe proti posledicam podnebnim sprememb in za njihove projekte zelenega prehoda. Toda v zadnjem osnutku sklepnega dogovora držav udeleženk, ki je v sredo zvečer prišel z veliko zamudo, ni določeno, koliko denarja bi morale bogate države vsako leto prispevati in po kakšen ključu. Niti ni navedeno, ali bodo Kitajska in bogate zalivske države morale prvič prispevati del sredstev za revne države.
Breme pada na revne
Ne revne ne bogate države niso zadovoljne z osnutkom besedila. »Osnutek, ki ga imamo zdaj, je neuravnotežen in nesprejemljiv ter ne more biti izhodišče za končni sporazum,« je za agencijo Reuters dejal evropski komisar za podnebje Wopke Hoekstra. Predstavnik Greenpeacea Jasmin Duregger pa sedanjo neučinkovitost organizatorjev COP29 komentira takole: »Gre za ignoriranje potreb milijonov ljudi, ki že trpijo zaradi posledic podnebnih sprememb.« Azerbajdžansko predsedstvo je po nepotrebnem zapravilo že prvih sedem dni, ko je slabo organiziralo razprave in pisanje izhodiščnega besedila, ki je s pripombami posameznih delegacij kaotično naraslo na 35 strani.
Po mnenju ekonomistov bi revne države konec desetletja potrebovale vsaj tisoč milijard dolarjev (930 milijard evrov) na leto, da bi se lahko soočile s posledicami podnebnih sprememb in tudi same kaj storile za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Gre za desetkrat večjo vsoto, kot je bila dosedanja, a tudi teh sto milijard dolarjev bogatim državam skoraj v nobenem letu ni uspelo zbrati. Avstralski minister za podnebne spremembe in energijo Chris Bowen je novinarjem dejal, da so bogate države v Bakuju dale tri predloge glede letne vsote za revne: 900, 600 in 440 milijard dolarjev. Britanski dnevnik Guardian in Al Džazira pa navajata vsoto 200 milijard dolarjev, kar bi pomenilo, da bodo večji del bremena zaradi posledic podnebnih sprememb morale prevzeti revne države, ki za te niso odgovorne. Evropski komisar za okolje Wopke Hoekstra je izjavil, da se je treba najprej dogovoriti glede vseh drugih stvari, šele nato pa naj se določi znesek: »Sicer boste imeli na polici trgovine ceno, ne boste pa vedeli, kaj natančno je na polici.«
Grozi korak nazaj
Mnogi udeleženci COP29 pa se tudi bojijo, da bo Baku – predvsem zaradi pritiska Savdske Arabije – korak nazaj glede postopnega odpravljanja fosilnih goriv, o čemer so se dogovorili lani na COP28 v Dubaju. »Lani smo naredili pomemben napredek. V osnutku teksta pa ni nekaterih zahtev iz Dubaja ali pa so minimalizirane,« je dejal avstralski minister Chris Bowen. Znanstveniki menijo, da se bo temperatura že leta 2030 zvišala za 1,5 stopinje Celzija glede na konec 19. stoletja. A po pariškem podnebnem sporazumu iz leta 2015 je bil tak dvig temperature maksimalni cilj do leta 2100, minimalni pa dve stopinji Celzija do leta 2100.
