V brazilskem Belemu naj bi se ta teden končala podnebna konferenca Združenih narodov COP30, na kateri naj bi določili nove cilje znižanja CO2 do leta 2035. A se pogajalci držav, ki so v manjšini glede na lobiste petrokemične industrije, še ne morejo zediniti glede tega, kaj vse naj bi zapisali v sklepe vrha, potem ko je postalo jasno, da je svet zgrešil pred desetletjem zastavljeni pariški cilji, da globalno segrevanje ustavi pri 1,5 stopinje Celzija.
Grožnja nacionalni varnosti
V številnih delih sveta z zaskrbljenostjo pogledujejo proti Belemu, in to ne le v nizkoležečih otoških državah, ki jim zaradi naraščanja morske gladine utegne odnesti življenjski prostor. Zaskrbljeni so tudi v Islandiji, kjer zaradi podnebnih sprememb bijejo plat zvona. Preglavic jim ne povzroča le hitro taljenje ledenikov – nekateri izmed teh so neke vrste pokrov na vulkanih, ki so še vedno aktivni –, skrbi jih tudi, kako se bo vedla temperatura morja okoli njih. Kot prva država na svetu so morebiten kolaps tokovnega sistema v Atlantskem oceanu razglasili za grožnjo nacionalni varnosti in grožnjo lastnemu obstoju.
Ta je po njihovih projekcijah ogrožen prav zaradi taljenja arktičnega ledu, ker se v morje zlivajo velike količine mrzle vode, ki hladi tako imenovani atlantski meridionalni prevračalni tok. Propada tega atlantskega toka, ki Evropi prinaša tudi mile zime, strokovnjaki ne izključujejo več. Posledic ne bi čutila zgolj Islandija, temveč bi bile po nekaterih ocenah globalne. V Evropi bi močno padle temperature, morda bi lahko grozila tudi ledena doba. Prav tako bi posledice čutili tudi v drugih delih sveta, ker bi se spremenili vremenski vzorci – denimo v spremenjenih monsunskih obdobjih v Aziji, prav tako bi se spremenili vzorci padavin v Afriki in Južni Ameriki.
Kot je pojasnil podnebni minister Johann Pall Johannsson, želijo s takšno opredelitvijo grožnji dati primerno mesto v vladnih odzivih nanjo. Vlada bo zdaj začela načrtovati, kako ukrepati tudi v primeru najbolj črnogledih scenarijev, ko bi se Islandija lahko znašla v središču negativnih posledic kolapsa toplih morskih tokov. Okrepiti nameravajo svojo pripravljenost in oblikovati načrte upravljanja krizne situacije.
Glede tega, ali bi tok utegnil dejansko ponikniti že v tem stoletju, si znanstveniki niso enotni. Vseeno v severnoevropskih državah od Irske prek Velike Britanije do Norveške spremljajo gibanje morskih tokov in preiskujejo morebitne posledice njegovih sprememb.
