V četrtek, 20. novembra, mineva 50 let od smrti španskega diktatorja Francisca Franca, ki je prišel na oblast med krvavo triletno državljansko vojno 1936–1939. Njegovo diktaturo so zlasti v prvih letih zaznamovale številne usmrtitve poraženih nasprotnikov. Del demokratizacije države po njegovi smrti je bil zakon o amnestiji, sprejet jeseni 1977, nekaj mesecev po prvih demokratičnih volitvah.
Predvsem na desnici so menili in menijo še danes, da je treba gledati v prihodnost, ne pa odpirati starih ran preteklosti. To je bila tudi uradna politika Španije tri desetletja po koncu diktature. A tako se je pozabilo na žrtve in nekaznovani so ostali ideologi ter rablji Francovega režima.
Razčiščevanje preteklosti
Šele leta 2004 si je socialistični premier José Luis Zapatero zastavil nalogo, da razčisti s Francovo vladavino in sprejme ustrezne ukrepe. Toda ustrašil se je prevelikih odškodnin za žrtve in je dal leta 2007 izglasovati milejšo obliko zakona. Ta je med drugim frankistične sodne procese, v katerih je bilo po državljanski vojni na smrt obsojenih več deset tisoč republikancev, razglasil za nelegitimne, ni pa jih razveljavil. Novi zakon je tudi zahteval odstranitev simbolov, povezanih s Francom. Konservativna Ljudska stranka je podprla posamezne dele zakona, celotnemu pa je nasprotovala, ker naj bi bil »škodljiv za narodno sožitje«. Podprla je na primer določbo, da se prepove frankistična zborovanja v Dolini padlih, kjer je Franco dvajset let, tudi z delovno silo političnih jetnikov, gradil spominski kompleks z veliko cerkvijo, ki je pred 50 leti postala njegov mavzolej. Sedanja socialistična vlada Pedra Sáncheza je še bolj dosledno odstranila simbole diktature z javnih mest, Francove posmrtne ostanke pa umaknila iz Doline padlih, ki so ji spremenili ime.
Obdobje Franca pozitivno za 21 odstotkov Špancev
Leta 2019 so prvič po Francovi smrti v parlamentu sedeže dobili predstavniki neke skrajno desne stranke, ki je po ideologiji blizu frankizmu. Gre za Vox, ki je na drugih volitvah istega leta s 15 odstotki glasov postala tretja najmočnejša stranka. A je potem leta 2023 postala menda edina evropska skrajno desna stranka v zadnjih letih, ki se ji je zmanjšala podpora, sicer le za dve odstotni točki. Zadnje ankete pa ji pripisujejo že veliko več kot 15 odstotkov podpore.
Pred nekaj tedni je ločena anketa tudi pokazala, da kar 21 odstotkov Špancev obdobje Francove diktature ocenjuje kot pozitivno, medtem ko jih je leta 2000 tako menilo 11 odstotkov. Predvsem se je povečala priljubljenost Franca in tudi Voxa med mladimi, ki večinoma slabo poznajo špansko zgodovino 20. stoletja in ki pogosto zelo hitro padejo pod vpliv družbenih omrežij.
Presenečenja Juana Carlosa
Presenetil je tudi nekdanji kralj Juan Carlos, ki je v svojih pravkar objavljenih spominih o Francu zapisal: »Izjemno sem ga spoštoval, cenil sem njegovo inteligenco in smisel za politiko. Nikoli nisem dovolil, da bi ga kdo kritiziral v moji prisotnosti.« Te besede je prejšnji teden ostro obsodil premier Sánchez.
Za mnoge pa je prav Juan Carlos, ki je leta 2014 tudi zaradi številnih finančnih in spolnih afer abdiciral v korist svojega sina Felipeja, imel odločilno vlogo pri demokratizacije Španije po letu 1975, med drugim s tem, da ni podprl poskusa državnega udara leta 1981. Sicer je Franco leta 1969 za svojega naslednika razglasil Juana Carlosa, namesto njegovega »preveč« liberalnega očeta.
V petek bodo v Španiji slovesno obeležili tudi 50 let ponovne vzpostavitve monarhije, a brez 87-letnega Juana Carlosa, ki naj bi prišel šele v soboto iz Abu Dabija, kjer živi od leta 2020. Njegov ugled so na stara leta načela razkritja o finančnih škandalih in številnih skokih čez plot. V svojih spominih o sebi piše samo najlepše.
