V današnjem svetu vrhunskih lažnivcev, kot sta Donald Trump in Boris Johnson, interneta, na katerem vsakdo lahko laži prodaja kot resnice, in umetne inteligence, ki lahko vsakomur v usta celo v video posnetkih položi laži, je resnica zelo dragocena usihajoča dobrina. Julian Assange se že dolgo razglaša za zagovornika in odkrivalca resnice. »Resnica je edini način, da kam pridemo; vojne se lahko začnejo z lažmi, ustaviti jih je mogoče z resnicami,« je ena njegovih najbolj znanih misli o lažeh in resnicah. »Vsaka vojna v zadnjih petdesetih letih je bila posledica laži,« pa je Assangeeva misel iz časov vojn v Iraku in Afganistanu.
Nomadska hekerska mladost
Rodil se je (3. julija 1971) kot Julian Paul Hawkings v avstralski zvezni državi Queensland. Njegova starša, mati vsestranska umetnica in oče protivojni aktivist, sta se razšla še pred njegovim rojstvom. Ko je imel eno leto, se je mati poročila z igralcem Brettom Assangeem, s katerim sta imela potujoče gledališče, ki je bilo eden od razlogov za Julianovo nomadsko mladost. Ker je imel očima za očeta, se je odločil materin običajni priimek Hawkings zamenjati z očimovim bolj mondenim Assange, čeprav sta se mati in očim ločila pri njegovih osmih letih. Do petnajstega leta je doživel 37 selitev in živel v več kot tridesetih avstralskih mestih. Ker normalno šolanje ni bilo mogoče, je postal samouk, ki se je naučil programiranja na zgodnjih osebnih računalnikih. Ko je dobil internetno povezavo, je programiranje hitro preraslo v hekerstvo. Pri šestnajstih je bil znan, pri sedemnajstih, ko se je odselil od doma, da bi živel s punco, pa najbolj razvpit avstralski heker. Pri triindvajsetih (1994) so ga obtožili kriminalnega hekerstva. Pri petindvajsetih (1996), ko je že drugič opustil študij računalniškega programiranja, matematike in fizike in mu je v teoriji grozilo 290, dejansko pa deset let zapora, jo je odnesel z denarno kaznijo – zaradi priznanja 24 od 31 točk obtožnice, predvsem pa zaradi sodnikove ocene, da njegovo hekerstvo ni bilo zlonamerno, ampak neškodljiva posledica radovedne inteligence.
Radovedna inteligenca je leta 2006 botrovala rojstvu spletne platforme WikiLeaks, ki jo je opisal kot znanstveno novinarstvo. »Novinarstvo bi moralo biti bolj podobno znanosti. Kolikor je mogoče, bi morala biti dejstva preverljiva,« je dejal. Leak v angleščini pomeni puščanje, na primer iz vodovodne cevi, v primeru WikiLeaksa pa razkrivanje javnosti skritih informacij. Prve »leaks« je objavil decembra 2006. Pospremil jih je z esejem, v katerem je razložil miselni eksperiment WikiLeaksove strategije: »S puščanjem (razkrivanjem) javnosti skritih informacij hočemo prisiliti različne organizacije (vlade, ministrstva, korporacije …) k zmanjšanju zlorab in nepoštenosti. Razkritja naj bi jih zmanjševala že zaradi strahu pred … razkritji.« Assangeu se je zaradi WikiLeaksa odprl svet. Kot direktor in glavni urednik (2006–2018) je prepotoval Azijo, Afriko, Severno Ameriko in Evropo ter širil WikiLeaksovo mrežo aktivistov. Kot čeden samozavesten inteligenten platinasti blondinec je imel po svetu tudi vse več aktivistk oboževalk, ki se jih ni branil, in to ne samo na javnih nastopih.
Usodno leto 2010
Dve od njih na Švedskem sta, ko sta ugotovili, da sta z njim spali v istem tednu, sprožili novo poglavje v njegovem življenju, v katerem je že dvanajst let oropan svobode. Čeprav sta z njim spali prostovoljno, sta ga obtožili ena posilstva, druga spolnega napada, švedsko tožilstvo pa je, ko je bil leta 2010 v Britaniji, zahtevalo njegovo izročitev. Britanska policija ga je aretirala. Po plačilu varščine so ga izpustili. Assangeeve težave so se zares začele, ko je WikiLeaks leta 2010 začel objavljati na stotine tisočev zaupnih dokumentov ameriške vlade, ki so razkrivali umazano diplomatsko in vojaško politiko med iraško in afganistansko vojno. Pred štirimi leti, pod Trumpom, so v ZDA Assangea obtožili vrste kršitev zakona o vohunjenju iz leta 1917, ki so ga takrat sprejeli, da bi zatrli nasprotovanje vstopu ZDA v prvo svetovno vojno. ZDA, kjer mu grozi do 175 let zaporne kazni, so leta 2019 zahtevale njegovo izročitev. Assange se nikoli ni bal izročitve Švedski (tam so obtožbe, ki jih je vedno zanikal, in zahtevo za izročitev opustili), ampak tega, da bi ga Švedska izročila ZDA.
Zato je leta 2012 prekršil zakon o varščini in se zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo v Londonu, kjer so mu dali azil in državljanstvo. Tam je ostal sedem let in se medtem na skrivaj poročil z odvetnico Stello, s katero sta dvakrat postala starša. Ko je Ekvador leta 2019 preklical azil in državljanstvo, ga je britanska policija iz majhnega veleposlaništva grobo preselila v zaporniško samico, kjer je še vedno, čeprav je že davno odsedel 50-tedensko zaporno kazen zaradi kršitve zakona o varščini. V strogo varovanem zaporu Belmarsh, kjer je 23 ur v samici, ostaja samo zaradi zahteve ZDA za izročitev. Po večletnem sodniškem pingpongu, odobritvah in zavrnitvah izročitve se Assangeeva pravna bitka proti njej te dni končuje na visokem sodišču. Če jo bodo spet odobrili, mu preostane samo še pritožba na evropsko sodišče za človekove pravice, a še preden bi to odločilo, utegne biti že na letalu, ki bo letelo proti ZDA.
Značajski problem?
Nemalo ljudi je v preteklosti kritiziralo Assangeev značaj. Celo v Avstraliji, ki zdaj zahteva njegovo vrnitev domov, so pred leti gledali gledališko igro, v kateri so ga portretirali kot megalomanskega, paranoičnega, jeznega in kronično nečimrnega moškega. Provladni kritiki vsepovsod so krivi poskusov značajskega umora, absurdno so mu pripisali so celo sovraštvo do žensk. Njegov značaj je povsem nepomemben. Julian Assange je zapornik brez (zakonitega) razloga. Izročitev in sojenje v ZDA bi bili nesprejemljivi dejanji ne samo proti ustanovitelju WikiLeaksa, ampak tudi proti novinarstvu, saj ne prinašata samo grožnje Assangeu osebno (žena Stella pravi, da gre za odločitev o njegovem življenju ali smrti, saj je prepričana, da ameriškega zapora ne bi preživel), ampak tudi nezaslišano grožnjo novinarstvu. In razkrivanju resnic v lažnivem svetu.
