Kdo je prava Giorgia Meloni? Je to voditeljica skrajno desne stranke, globoko prepričana evroskeptičarka in ksenofobinja, ki zna reči pohvalne besede o Mussoliniju? Ali je to voditeljica sodobne konservativne stranke, ki si ne želi manj Evrope, ampak manj evropske birokracije ter dobro varovane meje? Ni čisto jasno. Ta druga verzija je zdaj njena uradna, prvo iz njenih preteklih izjav navajajo kritiki in politični nasprotniki, kar pa jih ni pripeljalo daleč. V nedeljo je Melonijeva s svojo stranko Bratje Italije, ki jo je v nekaj letih spremenila v udarno silo italijanske politike, zmagala na parlamentarnih volitvah.
Dileme o njej so razumljive. Leta 1977 rojena Melonijeva je v zadnjem času nekoliko obrnila retorično ploščo, da bi pregnala pomisleke tujine. A ne povsem, da ne bi pregnala znatnega dela svojega volilnega telesa ali najedla enotnosti stranke. »Fašizem smo obsodili, desnica ga je že pred desetletji prepustila zgodovini,« je rekla v videosporočilu v angleščini. Doma je rekla, da raje govori o »pravih problemih«. To ji je, ob neenotnosti leve sredine, ki je bolj napadala njo kot predstavljala svoje rešitve, ter nizki volilni udeležbi, verjetno prineslo premierski položaj.
Slovo od Berlusconija
Melonijeva je poklicna političarka. Politiko je nekoč označila za svojo misijo. Pri 45 letih je v njej dve tretjini življenja, odkar je leta 1992 kot 15-letno dekle v rimski delavski četrti potrkala na vrata Italijanskega socialnega gibanja, ki so ga po drugi svetovni vojni ustanovili Mussolinijevi privrženci. Iz gibanja je leta 1995 nastalo Nacionalno zavezništvo Gianfranca Finija, kjer je Melonijeva sprva vodila študentsko gibanje v času, ko se je preživljala z delom natakarice in varuške ter prodajo na bolšjem trgu. Njena prva politična funkcija v letih 1998–2002 je bila na lokalni ravni, leta 2006 pa je bila izvoljena za poslanko in že postala najmlajša podpredsednica poslanske zbornice. Ko se je Fini povezal s Silviem Berlusconijem, je po volitvah 2008 postala sploh najmlajša ministrica v povojni Italiji. Z 31 leti je prevzela ministrstvo za mlade.
Finijeva in Berlusconijeva stranka sta se potem združili, leta 2012 pa se je del poslancev odcepil – pika na i je bila podpora tehnični vladi Maria Montija med dolžniško krizo. Nastala je stranka Bratje Italije, ki je ime dobila po prvi vrstici italijanske himne. Melonijeva je njeno vodenje prevzela leta 2014.
Obdana z dolgoletnimi sodelavci
Na volitvah leta 2013 so Bratje Italije nastopili v desnosredinski koaliciji in dobili devet poslanskih sedežev, leta 2018 pa 32. Sprva so za Melonijevo prišli tudi porazi – na volitvah v evropski parlament in za županjo Rima. Potem je sledil meteorski vzpon, za kar ima veliko zaslugo tudi odločitev, da kot edina stranka ostanejo v opoziciji vladi Maria Draghija.
Melonijeva je gonilna sila tega vzpona. Obkrožena z dolgoletnimi političnimi sopotniki in zaupniki še iz časov Socialnega gibanja velja za pedantno političarko, ki si ne privošči miselnega oddiha, »sicer bi mi razneslo glavo«, kot je nekoč dejala. Tudi fizičnega ne, rada teče. Oče je družino zapustil in odšel na Kanarske otoke, ko je bila stara eno leto, in od tod izvira njen občutek neizpolnjenosti, je zapisala v knjigi Jaz sem Giorgia. Moje korenine, moje ideje. Do enajstega leta je očeta obiskovala, potem je rekla, da ga noče nikoli več videti. In ga ni.
Gospodarstvo je na trnih
Politične oznake, ki se lepijo nanjo, so različne: skrajno desna, radikalno desna, populistka, suverenistka ... Ena njenih idej, kjer je dosledna, je nasprotovanje migracijam in poudarjanje italijanske identitete. Je proti splavu, čeprav pravi, da ga ne bi prepovedala, in proti širokim pravicam skupnosti LGBT. Izražala je naklonjenost uvedbi predsedniškega sistema v Italiji, kar se glede na volilne rezultate ne zdi realno. Njen najbolj znan slogan je postal »Sem Giorgia. Sem ženska. Sem mati. Sem Italijanka. Sem kristjanka. In tega mi ne morete odvzeti«. V zvezi je z Andreo Gianbrunom, novinarjem v Berlusconijevem medijskem imperiju. Kljub njenemu poudarjanju pomena tradicionalne družine nista poročena. Imata hči.
V zunanji politiki je kritična do Evropske unije, a zdaj bolj do njenih birokratov, direktiv in uredb, ki da so v nasprotju z interesi Evropejcev, ter mehanizmov, ki zanjo predstavljajo nepravičen pritisk na drugače misleči Varšavo in Budimpešto. Pravi, da EU in njene izvorne ideje rušijo federalisti, socialisti in zeleni. Putina je nekoč pohvalila, zdaj je trdno na strani Ukrajine in poudarja zavezanost Natu. Iskre znajo biti v odnosu do Kitajske, izražala je naklonjenost Tajvanu.
Zdaj bo verjetno prevzela krmilo vlade tretjega največjega gospodarstva v EU. Ekonomiste bolj kot vprašanje postfašizma skrbi njen odziv v času inflacije, recesije, energetske krize. Zelo pomenljivo bo, ali bo nadaljevala Draghijeve reforme, ki so pogoj za črpanje 200 milijard evrov iz evropskega sklada za okrevanje. Obenem bo morala zadovoljiti člane svoje stranke ter apetite sicer oslabljenega Salvinija in Berlusconija. Medenih tednov s četrtino italijanskih volilcev, ki so ji dali glas, bo kmalu konec.
