Potem ko je bil komaj slab mesec na položaju premierja, je 39-letni Sébastien Lecornu v ponedeljek zjutraj odstopil. Francija bi tako lahko kmalu dobila že šestega premierja v dveh letih. Politična kriza pa poglablja javnofinančno, saj so se še dodatno zvišale obresti na vse višji francoski javni dolg, ki je zdaj že najvišji v EU.
Še v nedeljo zvečer je Lecornu sestavil novo desnosredinsko manjšinsko vlado, podobno prejšnji, ki jo je vodil François Bayrou. V njej tako ni bilo sledu o širitvi nasproti socialistom. A če njihovih 68 (od 577) poslancev ne bi toleriralo njegove vlade, bi se Lecornu lahko izognil nezaupnici le, če bi mu prizanesla skrajna desnica s svojimi 140 poslanci, kar pa ni verjetno.
Neposredni sunek, ki je strmoglavil Lecornuja, je prišel iz lastnih vrst. Bruno Retailleau, voditelj Republikancev, ki so bili doslej s 50 poslanci najbolj desna od štirih strank vladne koalicije, je v nedeljo zvečer izjavil, da ima v novi vladi Macronova stranka preveč ministrov. Poleg tega je minister za obrambo postal Bruno Le Maire, ki je bil v zadnjih letih finančni in gospodarski minister, torej največji krivec za letošnji šestodstotni proračunski primanjkljaj in hudo krizo javnih financ. Retailleau je bil znova imenovan na izjemno pomemben položaj notranjega ministra, a je takoj odstopil. Sicer so bili Lecornu, Le Maire in Retailleau do leta 2017 člani iste stranke Republikancev.
Retailleau bi rad postal predsednik Francije in je vedel, da nezaupnica čaka tudi to vlado. Tako se je hotel umakniti na lep način, ko je Lecornuja obtožil, da je v novi vladi preveč starih imen, ki naj bi Francijo pripeljala v sedanjo krizo.
V sedanji sestavi skupščine pa se prav nobena vlada ne bi mogla izogniti nezaupnici. Poslanci so namreč, kot še nikoli po letu 1960, povsem razklani na tri med seboj sovražne tabore: na levico (okoli 200 poslancev), desno sredino (okoli 210 poslancev) in skrajno desnico (140 poslancev). Francija pa ne pozna kulture koalicijskih pogajanj in kompromisa, ker to zadnjih 65 let ni bilo potrebno. Kot je Lecornu dejal ob odstopu, se »vsaka stranka obnaša, kot da bi imela absolutno večino«, »v koalicijskih pogajanjih pa hoče, da bi druga stranka sprejela njen program v celoti«. Nobena ni za kompromis. A če bi na primer socialisti, ki zdaj zahtevajo večjo obdavčitev bogatih in razveljavitev pokojninske reforme, na pogajanjih z Lecornujem popustili in sprejeli kompromis, bi po naslednjih volitvah lahko ostali brez poslancev. Sicer so v ponedeljek zahtevali, da Macron imenuje mandatarja iz vrst levice, čeprav je očitno, da bi hitro padel zaradi nezaupnice desne sredine in skrajne desnice.
Pozivi k odstopu Macrona
Voditeljica skrajne desnice Marine Le Pen pa zdaj zahteva Macronov odstop ter predčasne parlamentarne in predsedniške volitve. Na teh bi ji kmalu lahko sodišče prepovedalo nastopiti na sojenju zaradi nezakonitega financiranja stranke, čeprav njo in njeno stranko podpira kar tretjina Francozov.
Macron, ki odloča o razpustitvi skupščine, je tako pred težko dilemo. Če namreč ne bo razpisal novih parlamentarnih volitev, na katerih bi verjetno močno zmagala skrajna desnica, bi moral imenovati novega premierja iz vladnih vrst. A to bi lahko vodilo v novo francosko revolucijo, saj so Francozi zelo jezni nanj in na vladajočo desno sredino, ker sta zmanjševala davke bogatim, zaradi česar se je Francija zdaj znašla v veliki javnofinančni krizi.
