Ko je bila stara komaj 14 let, je prvič vzela v roke Novo Gazeto. Članek Ane Politkovske o grozljivem nasilju ruskih vojakov v čečenski vasi ji je odprl oči in zamajal vse, kar je dotlej verjela o dogajanju v svoji državi. Tri leta pozneje se je pridružila uredništvu in v njem ostala naslednjih 17 let.
"Nova Gazeta je zame in za številne novinarje, ki so danes razkropljeni po vsem svetu, druga družina. Zame je pravzaprav tudi prva družina – v njej je delala tudi moja posvojena sestra. In zanimivo je, kako zelo sva si postali podobni," se spominja novinarka Elena Kostjučenko. Eden najpomembnejših ruskih neodvisnih časopisov se namreč dokončno poslavlja, zato se dolgoletna članica uredništva za časopis The Guardian spominja ljudi, zgodb in novinarskega poguma, zaradi katerih je bil časopis nekaj veliko več kot le medij.
Ljudje iz kroga uredništva so opozarjali na nevarnost, da bi Novo Gazeto razglasili za ekstremistično organizacijo – v tem primeru bi lahko vsakega zaposlenega doletela zaporna kazen: novinarja, urednika, računovodjo in celo čistilko. Zaprtje je bilo varnejša možnost.
Novinarka navaja, da je prvič kupila izvod Nove Gazete, ko je bila stara 14 let. Odprla ga je na strani s člankom Ane Politkovske o čiščenju čečenske vasi Mesker-Jurt, ki so ga izvedli ruski vojaki. "Ubili so šestintrideset ljudi, enega moškega pa so celo križali. Nič od tega mi ni bilo jasno. Imela sem se za dobro obveščeno; tako kot vsi okoli mene sem natančno vedela, kaj se dogaja v Čečeniji. Naši vojaki so junaško ščitili civiliste pred teroristi," piše Kostjučenkova
Pomenljiv zapis novinarke
"Bolj ko sem brala, bolj sem spoznavala, da o svoji lastni državi ne vem ničesar. Jezila sem se na Novo. Odvzela mi je resnico, ki sem jo delila z vsemi drugimi. Tega nisem mogla prezreti – te besede niso mogle biti pozabljene. Kasneje sem doumela, da je prav to bistvo novinarstva: mora te potegniti nazaj v realnost, tudi takrat, ko si tega ne želiš. Nekaj let pozneje sem že delala pri tem časopisu," se še spominja novinarka
V uredništvo je prišla pri sedemnajstih letih brez poznanstev in, kot priznava, ne da bi sploh znala prižgati računalnik. Ostala je sedemnajst let. Nova Gazeta je le redko zaposlovala uveljavljene novinarje; raje je sprejemala zelo mlade ljudi in jih usmerjala ter razvijala. Najmlajši v uredništvu so šteli 15 let, najstarejši pa so bili stari že skoraj 80 let. Bila je ena sama velika medgeneracijska šola. Novinarji, ki so se kalili v njej, danes delajo v skoraj vseh neodvisnih ruskih medijih.
Nova Gazeta je odpirala najpomembnejše in pogosto zamolčane teme: Beslan, preganjanje gejev v Čečeniji, sestrelitev letala MH17 družbe Malaysia Airlines, korupcijo, vojne v Čečeniji, Gruziji, Siriji in Ukrajini, mučenje, organizirani kriminal, okoljska vprašanja in terorizem. Predvsem pa je, kot poudarja novinarka, pisala o ljudeh in njihovih različnih življenjih v prostrani Rusiji.
Posebno mesto v zgodovini časopisa ima leto 1993, ko je predsednik Boris Jelcin razpustil vrhovni sovjet, ruski parlament, vojska pa je s tanki obstreljevala Belo hišo v Moskvi. Uradno je umrlo 158 ljudi, neuradne ocene so še višje. Nova Gazeta je v posebni izdaji objavila poročila iz Bele hiše, z ulic in iz bolnišnic, pospremila pa jih je z naslovom "Dokler bomo celo mrtve delili na 'naše' in 'sovražnike', se bo vojna nadaljevala". To je bilo pravo vodilo tega časopisa.
Podlaga za kazenske postopke
Eden od ustanoviteljev in glavnih urednikov Dmitrij Muratov je rad poudarjal: "Delo se začne šele takrat, ko je besedilo objavljeno." Kot primer, kaj lahko novinarsko delo doseže, Kostjučenkova navaja zgodbo nekdanjega gojenca sirotišnice, ki je bil po krivem obsojen umora. Časopis mu je priskrbel odvetnika, njegovi novinarji pa so več let spremljali sodne obravnave, dokler ni bil oproščen. Preiskave Nove Gazete so postale tudi podlaga za kazenske postopke, novinarsko delo pa je pomagalo reševati življenja. Ana Politkovska je denimo organizirala evakuacijo 89 starejših ljudi, prepuščenih samim sebi v domu za ostarele v Groznem.
Cena takšnega novinarstva je bila visoka. V 33 letih obstoja časopisa je bilo ubitih šest njegovih sodelavcev: Igor Domnikov, Jurij Ščekočihin, Ana Politkovska, Stanislav Markelov, Anastasija Baburova in Natalija Estemirova. V večini primerov naročnikov umorov niso nikoli odkrili ali kaznovali. Novinarji so prejemali grožnje in bili žrtve fizičnih napadov. Muratovu je nekdo v obraz vrgel kemikalijo, vendar so mu zdravniki uspeli rešiti oči.
Ko je Rusija februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, je Nova Gazeta izšla v ruščini in ukrajinščini. Na naslovnici je objavila jasno sporočilo: "Ukrajinskega ljudstva nočemo imeti za svoje sovražnike." Mesec dni pozneje je morala prenehati izhajati, saj so ji oblasti odvzele dovoljenje za delovanje in je tiskanje časopisa postalo nemogoče. Spletno stran in družbena omrežja so blokirali.
Aprila letos so policisti preiskali uredništvo in zasegli opremo, aretirali pa so tudi raziskovalnega novinarja Olega Roldugina, ki čaka na sojenje. Četrtega septembra je rusko ministrstvo za pravosodje Novo Gazeto in 106 njenih sodelavcev razglasilo za tuje agente.
Torbe za primer zapora
Kot piše Kostjučenkova, se danes mnogim zdi skoraj neverjetno, da je Nova Gazeta v Rusiji vztrajala še štiri leta in pol po začetku obsežne vojne proti Ukrajini, medtem ko so skoraj vsi drugi neodvisni mediji uredništva preselili v tujino. Za to so zaslužni ljudje, ki so kljub strahu vsak dan prihajali na delo, odhajali na zasedena ozemlja, raziskovali in dokumentirali represijo ter se z ljudmi pogovarjali brez poenostavljanja in obračanja pogleda stran.
Strah pred aretacijo je bil del njihovega vsakdana. Mnogi so imeli na hodnikih pripravljene torbe z oblačili in zdravili za primer, da bi jih odpeljali v zapor. Na pamet so se naučili telefonske številke svojih odvetnikov, sosedom pa so izročili ključe stanovanj, da bi lahko v njihovi odsotnosti zalili rože in nahranili mačke.
Kljub vsemu Kostjučenkova v svojem zapisu ne skriva ljubezni in občudovanja do nekdanjih sodelavcev. "Do svojih sodelavcev čutim hvaležnost in ljubezen, strah, neskončno občudovanje in neskončno bolečino," piše. Do ruske države, ki si je po njenih besedah zadala cilj uničiti Novo Gazeto in jo zdaj tudi uničila, pa ne čuti ničesar. Prepričana je, da želje po spoznavanju resnice, tudi kadar ta neizmerno boli, ni mogoče izkoreniniti. "Zato bo Nova večna – tudi takrat, ko nas ne bo več," sklene svoj zapis.