V Liberiji, prej manjši proizvajalki kakava, so visoke cene povzročile povečanje proizvodnje, ta pa se širi na ozemlja, kjer je bil pred tem tropski pragozd, ki je ključen habitat za ogrožene šimpanze, uravnava pa tudi regionalne padavine.
V tako imenovanem kakavovem pasu v okrožjih Bong, Nimba in Lofa so s pomočjo satelitskih posnetkov dokumentirali izgubo več kot 250.000 hektarjev gozda med letoma 2021 in 2024.
Razlog, da gozdove najbolj intenzivno krčijo prav v Liberiji, je razlika v ceni v primerjavi s sosednjimi državami. V Gani in Slonokoščeni obali, ki sta še vedno daleč največji proizvajalki kakava, država odkupuje zrna od kmetov in tako preprečuje negativne posledice zaradi cenovnih nihanj.
Slaba letina leta 2023 in pomanjkanje vlaganj zaradi stabilno nizkih cen pa sta sprožila podražitve na mednarodnih borzah v Londonu in New Yorku.
Odkupna cena v manj regulirani Liberiji je približno trikrat višja kot v Gani in Slonokoščeni obali, zato se od tam plantaže širijo v Liberijo, kljub temu pa kmetje še vedno prejmejo le drobec zaslužka, ki ga prinese trgovanje na borzi.
Globalna dobavna veriga
Posebnost pridelave kakava v primerjavi z drugimi pomembnimi kmetijskimi surovinami, s katerimi se trguje na svetovnih trgih, je, da v veliki meri še vedno temelji na majhnih kmetijah in zemlji, ki je v lasti revnih kmetov. Pridelava sladkornega trsa, banan in palmovega olja na drugi strani sloni na velikih proizvajalcih.
Podeželski trgovci v kakavovem pasu, pogosto prav tako revni kot kmetje sami, delujejo neformalno in kupujejo zrna ne glede na izvor in jih preprodajajo večjim trgovcem v komercialnih središčih, na primer v Monrovii, kjer delujejo še novi posredniki. Od njih kakavova zrna kupujejo mednarodni trgovci. Ta proces je pogosto neformalen in težko sledljiv.
Na tej točki dobavne verige kakav kupujejo mednarodni trgovci, ki zrna izvozijo iz Afrike in oskrbujejo podjetja, ki stojijo za vsem nam znanimi znamkami čokolad. Obrati za praženje in predelavo zrn so v ZDA in Evropi.
Analiza podatkov, ki so jo izvedli pri organizaciji Global Witness, kaže, da so imela trgovska podjetja – med njimi ECOM, Touton, OFI (Olam) in Cargill – ključno vlogo pri posredovanju med liberijskimi kmeti in mednarodnimi živilskimi korporacijami. Med letoma 2022 in 2025 je bilo tako v EU uvoženih več kot 20.000 ton liberijskega kakava, pridelanega ob visokem tveganju krčenja gozdov.
Od teh trgovcev surovine kupujejo veliki živilski konglomerati, kot so Mondelēz, Nestlé, Hershey, Unilever in Mars. To so multinacionalke, ki stojijo za večino znamk, ki jih vidimo v trgovini. Nestlé ima na primer v lasti Kit Kat in Nesquik, Unilever sladolede Magnum, Mondelēz pa Milko in Toblerone. Prav Mondelēz je podjetje, ki je po podatkih Global Witnessa najbolj aktivno nasprotovalo dodatnim pravilom sledljivosti surovin, ki jih uvaja Evropska unija.
Evropski standardi v Afriki in lobiranje
V Uniji bo kmalu začela veljati nova uredba o krčenju gozdov (EUDR). Podjetja, ki prodajajo v Evropi, bodo morala dokazati popolno sledljivost surovin v izdelkih, kot je čokolada: tudi to, da niso povezane s krčenjem gozdov. Liberijski izvozniki so to že začeli uvajati, da bi ohranili dostop do evropskih trgov ter zmanjšali odvisnost od posrednikov.
Opozorilo sosedov
Primer uničujočih posledic nebrzdanega razmaha kmetijstva je uničenje gozdov v sosednji Slonokoščeni obali. Strokovnjaki opozarjajo, da bi ob sedanjem tempu krčenja liberijski gozdovi v desetih letih ali še prej lahko postali podobni opustošenim krajinam Slonokoščene obale.
