Po sedmih letih se je z izrekom sodbe končalo sojenje proti Mjanmaru zaradi očitanih kršitev konvencije o preprečevanju genocida. Sodišče je glede tožbe Gambije, da je Mjanmar izvajal genocid proti Rohingom, muslimanski skupnosti v zvezni deželi Rakhine, dosodilo, da je Mjanmar odgovoren. Sodišče je ugotovilo, da so imela dejanja vojske v letih 2016 in 2017 namen uničiti znaten del mjanmarskega prebivalstva – skupine Rohingov.
»Sodišče je popolnoma prepričano, da je Mjanmar storil dejanja, ki sodijo v okvir konvencije o genocidu, z namenom uničiti znaten del Rohingov v Mjanmaru,« je dejal predsednik meddržavnega sodišča Judži Ivasava. Da je bil zagrešen genocid, je razsodilo devet od petnajstih sodnikov sodnega senata.
Sodišče je Mjanmaru naložilo, da mora zagotoviti, da se genocid ne bo ponovil. Omogočiti mora vrnitev beguncev v državo, svojcem žrtev pa izplačati odškodnine. Poskrbeti mora tudi za psihično in fizično rehabilitacijo Rohingov. Preprečiti mora diskriminatorno sodno preganjanje Rohingov. Sodba meddržavnega sodišča je pravnomočna in zavezujoča, vendar ima sodišče omejena sredstva za njeno izvršbo in ne more obsoditi posameznikov, niti izdati nalogov za prijetje. Mjanmaru so naložili, da mora v dveh letih poročati o izvajanju odškodnin.
So bili civilni nasilneži pod nadzorom države?
Sodišče tudi ni moglo potrditi tožbenega očitka, da je Mjanmar s sovražnim govorom pozival civiliste k izvajanju genocidnih dejanj. Le delno so sodniki potrdili, da so na vojaških facebook skupinah širili sporočila civilistom, naj izvajajo nasilna dejanja, niso pa mogli potrditi, da je šlo v tem primeru za poziv za genocid. Tudi govor poveljnika Min Aung Hlainga (zdajšnjega predsednika) ali govori budističnih menihov in politikov niso predstavljali zadostnega dokaza, da so bila s sovražnim govorom spodbujana dejanja genocida.
Sodišče je ugotovilo, da so bili Rohingi v Mjanmaru prisotni že več generacij. Diskriminatorni zakoni so spodkopavali njihove pravice, vojska pa je sprožila sovražni govor proti njim. Operacije čiščenja so potekale z nediskriminatornim ubijanjem, ločevanjem skupine po spolih, spolnim nasiljem in namernim požiganjem domov. Po ocenah sodišča ni dokazov, da so varnostne sile razlikovale med civilisti in pripadniki uporniške skupine. Sistematično so uničevali vasi in jih nadomeščali z drugo infrastrukturo ter poseljevali s prebivalci, ki niso bili Rohingi.
»Varnostne sile Mjanmara so ubile na tisoče civilistov iz ljudstva Rohinga, zagrešile množična dejanja spolnega nasilja ter dejanja skrajnega nasilja nad otroki in napadle bežeče Rohinge, ko so ti v velikem številu poskušali pobegniti v Bangladeš,« je ugotovilo sodišče.
Sodišče se je sicer obregnilo ob dejstvo, da Mjanmar ni v zadostni meri posredoval informacij o dogajanju. Prav tako je kritiziralo, da mjanmarske oblasti niso v zadostni meri izvajale sojenj vojakom in visokim poveljnikom zaradi morebitnih zločinov. Obsojenih je bila le peščica vojakov, pa še del teh je bil oproščen. Kot problematično je sodišče ocenilo tudi, da Mjanmar do leta 2021 dejanja genocida ni opredelil kot kriminalno dejanje. »Mjanmaru je spodletelo pri kaznovanju krivcev genocida,« je ocenilo sodišče. Prav to, da niso sprejeli ustrezne zakonodaje, je predstavljalo še eno kršitev konvencije o preprečevanju genocida.
»Operacije čiščenja«
Pokol nad Rohingi se je v Mjanmaru, državi, bogati z redkimi minerali in rudninami, zgodil po skoraj desetletju trajajočih napadov vojske in tudi domačinov na to ljudstvo v zvezni državi Rakhine. Gre za muslimansko etnično skupnost, ki že stoletja živi na tem območju, vendar vojska oziroma oblasti njihovim pripadnikom niso priznavale, da so del mjanmarske države, in so jih pobijale zaradi nacionalnega sovraštva ter podile z ozemlja.
Množičen napad na Rohinge se je zgodil leta 2017, potem ko je njihova uporniška vojska napadla policijske postaje v regiji. »Operacije čiščenja«, v katerih so zagorele tudi vasi Rohingov, so bile po pojasnilih oblasti namenjene zgolj oboroženim napadalcem in njihovim pomagačem. Naj ne bi šlo za načrtni poskus uničenja celotne skupnosti, kot je v tožbi proti Mjanmaru očitala Gambija.
Toda posebna preiskava Združenih narodov iz leta 2018 je ugotovila, da so vojaki v »operacijah čiščenja« porušili na stotine vasi, ubitih pa je bilo vsaj 10.000 ljudi. Prav tako so izvajali množične poboje ter posiljevali ženske, dekleta in dečke. Prav to nasilje pa je po ocenah Združenih narodov kazalo na genocidne namere vojske. V poročilu so ZN zahtevali, da se proti glavnim vojaškim poveljnikom v Mjanmaru sproži preiskava zaradi genocida v državi Rakhine in zločinov proti človeštvu na drugih območjih. To se nikoli ni zgodilo. Mjanmar je poročilo zavrnil.
Dolgo tleče in podpihovano sovraštvo
Etnično sovraštvo proti Rohingom se ni zgodilo čez noč. Oblasti so jih v državi, kjer prevladuje budistična vera, preganjale že v letih pred pokolom. Mnogi so bili prisiljeni v življenje v taboriščih. Desetletja se je namreč širilo napačno prepričanje, da so priseljenci iz Bangladeša, čeprav so na ozemlju Mjanmara prebivali vsaj od 8. in 9. stoletja našega štetja. Že leta 1982 so jih oblasti izključile iz uradno priznanih manjšin in jih začele imenovati priseljeni Bengalijci. Odtlej so postali največja skupina brez državljanstev na svetu, saj so jim sistematično odrekali državljanstvo.
Skoraj desetletni pogrom nad Rohingi je v beg pognal 1,5 milijona ljudi, po ocenah različnih človekoljubnih organizacij pa je bilo v napadih vojske ubitih od 24.000 do 30.000 ljudi. 1,17 milijona Rohingov zdaj živi v taboriščih v Bangladešu in čaka, da se bodo lahko vrnili v domovino. V drugih državah jugovzhodne Azije je še okoli 200.000 beguncev Rohingov.