Zadnji dan dopusta na Tobagu se je Peter Smith odločil, da se bo še zadnjič okopal v morju. »Morje je bilo idealno za plavanje,« se spominja 66-letni upokojenec iz Hertfordshira. »Vstopil sem v vodo, odplaval kakšnih šest metrov in stal do pasu v morju.«
S soprogo Joanno in prijatelji so uživali na plaži in niti na misel jim ni prišlo, da bi jih lahko napadel morski pes. »Nenadoma sem začutil, da me je nekaj zelo močno zadelo v nogo. Pogledal sem dol in zagledal morskega psa, in to velikega. Bil je dolg približno tri metre. V takem trenutku možgani delujejo s polno hitrostjo,« je za BBC povedal Smith.
Napadel ga je morski bik (bull shark), ena najnevarnejših vrst, znana po tem, da lovi v plitvih vodah.
Boj za življenje
V strahu, da bi ga morski pes potegnil pod vodo, se je Peter odločil, da se bo branil. »Začel sem ga udarjati. Iskreno, ne vem, kaj sem s tem hotel doseči, a sem udarjal, kolikor sem mogel,« pravi. »Nikoli v življenju nisem ničesar udaril tako močno.«
Po nogi ga je morski pes ugriznil še v levo roko in nato v trebuh. »Izgubil sem ogromno krvi. Situacija je postala zelo resna.« Na srečo ga je morski pes za kratek čas nehal napadati, kar je omogočilo ljudem v bližini, da so ga potegnili iz vode. Prijatelja John in Moira sta začela kričati na pomoč, ko je žena zaslišala krike, pa je takoj pritekla k njemu. »Ko sem ga videla, sem zagledala kosti. Bilo je grozljivo,« se spominja Joanna. »Nekdo je takrat rekel: 'Spravite jo stran.'«
Dolga in boleča pot okrevanja
Petra so hudo ranjenega odpeljali v edino bolnišnico na Tobagu. Bolečine so se, kot pravi, začele že v rešilcu. »Kričal sem, jokal, izgubljal zavest. Ljudje so vpili name, naj ostanem buden.« Joanna je priznala, da ni vedela, ali bo njen mož preživel. »Bil je povsem bled. Zelo me je bilo strah.«
Kmalu je postalo jasno, da na otoku nimajo dovolj sredstev za zdravljenje. »Porabili so vse zaloge krvi. Dobil je vso kri, ki so jo imeli,« pravi Joanna. Petra so nato prepeljali v bolnišnico Jackson Memorial v Miamiju, kjer je prestal več deset operacij. Med posegi so mu zdravniki povedali, da bodo na njegovo rano namestili posebno membrano za lažje presajanje kože. »Potem so se zasmejali,« se spominja Peter. »Rekli so: membrana je narejena iz morskega psa. Tako imam zdaj v nogi košček morskega psa.«
Zaradi hude poškodbe stegna se je moral znova učiti hoditi, poškodovan živec v roki pa mu je pustil trajne posledice – še danes nima občutka v prstih in težko prijema predmete. »Hvaležen sem, da imam še vse okončine,« pravi. »V nekem trenutku je kazalo, da jih bom izgubil.«
Napadi morskih psov zelo redki
Napadi morskih psov so kljub odmevnim primerom zelo redki. Glede na statistiko je bil Petrov primer prvi in edini zabeležen napad morskega psa na Tobagu. Strokovnjak za morske pse Tom Hird poudarja, da smrtni ugrizi dokazujejo, da ljudje niso naravni plen morskih psov. »Če bi si morski pes res želel človeka za plen, bi pojedel celega,« pravi.
Peter pa si ne želi, da bi njegov primer škodoval ugledu otoka. »Ljudje na Tobagu so bili neverjetno prijazni. Živijo od turizma. Brez oklevanja bi se vrnil,« je dejal in dodal: »Kakšen smisel ima preživeti napad morskega psa, če potem preostanek življenja preživiš v strahu?«