Počasne poteze v hitrem svetu: Prvi ameriški papež ni postal podaljšek ameriške politike

Danes, 8. maja, mineva leto dni, odkar je bil ameriški kardinal Robert Francis Prevost izvoljen za papeža in si nadel ime Leon XIV. Ko je prvič stopil na balkon bazilike svetega Petra, se je predstavil s preprostim pozdravom: »Mir z vami vsemi.« Leto pozneje se zdi, da ta stavek ni bil zgolj liturgična formula, ampak najkrajši povzetek njegovega dosedanjega pontifikata. Leon XIV. v prvem letu ni sprožil velikih notranjecerkvenih pretresov, ni izpeljal odmevnih kadrovskih rezov in še ni izdal prve okrožnice. Je pa v svetu vojn, novih nacionalizmov in geopolitične brutalnosti vse bolj prepoznaven kot papež, ki miru ne razume kot odsotnosti konflikta, temveč kot zahtevo po pravičnosti, dostojanstvu in razorožitvi političnega jezika.

Mir kot osrednja nit pontifikata

Najbolj prepoznavna rdeča nit prvega leta Leona XIV. je nedvomno mir. K miru je pozival ob skoraj vsakem večjem javnem nastopu, toda pri tem ni ostal pri splošnih, neobvezujočih formulacijah. V odnosu do vojne v Ukrajini je poudarjal potrebo po pravičnem miru, na Bližnjem vzhodu je opozarjal na nevarnost spirale nasilja, pri migracijah pa vztrajal pri dvojem: države imajo pravico urejati svoje meje, a migranti ne smejo prenehati biti ljudje.

»Leon XIV. bržkone nima toliko karizme kot predhodnik, ki si je že v prvih mesecih prislužil visoke ratinge. Frančišek je bil bolj spontan, impulziven, pogosto politično 'nekorekten' in zato medijsko všečen. Leon je očitno bolj previden in premišljen. A vendar se je znašel tudi v mnogo zahtevnejši geopolitični situaciji. Svet ni več enak,« pravi sociolog religije izr. prof. dr. Marjan Smrke. V tej previdnosti pa ne vidi nujno šibkosti. Nasprotno, pri papeževem odzivanju na svetovne krize izpostavlja prav njegovo mirovno držo. »Pohvaliti ga velja kot mirovnika. Nekajkrat se je jasno zoperstavil predsedniku Trumpu in njegovi ekipi, ki plenilski imperializem po križarsko oblači v krščansko retoriko,« poudarja Smrke. V tem smislu prvi ameriški papež ni postal podaljšek ameriške politike.

Da mir pri Leonu XIV. ni zgolj diplomatska fraza, temveč teološko jedro pontifikata, poudarja tudi doc. dr. Matjaž Celarc s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Po njegovih besedah papeževe prve besede po izvolitvi niso bile naključne. »Njegove prve besede po izvolitvi so bile: 'Mir z vami!' Mir vstalega Kristusa je opisal kot 'neoborožen in razorožujoč, ponižen in vztrajen',« pravi Celarc. V tem vidi podobo papeža kot pontifeksa, graditelja mostov med narodi, kulturami in tudi znotraj razdeljene Cerkve. Zato po Celarčevem mnenju papeževo nenehno poudarjanje edinosti ni izraz neopredeljenosti ali previdnega izmikanja konfliktom. »Edinost pri Leonu XIV. ni znak previdnosti, ampak programska odločnost,« pravi. Njegova teologija miru ima po Celarcu izrazito kristološko jedro: mir ni le politični cilj, temveč izhaja iz podobe Kristusa, ki se logiki nasilja ne zoperstavi z novim nasiljem, ampak z resnico, usmiljenjem in darujočo ljubeznijo.

V svetu, ki ga zaznamujejo vojne, nacionalizmi, migracijske krize in vse ostrejše politične delitve, je takšna drža lahko videti nemočna. Toda prav v tem je posebnost papeške vloge: papež ne razpolaga z vojsko, ekonomskim pritiskom ali neposredno politično oblastjo, temveč z jezikom, simbolom in moralnim ugovorom. Leon XIV. je v prvem letu pokazal, da se tega zaveda.

Manj spontanosti, več teološke sinteze

Če se pri zunanjem nastopu Leona XIV. že kaže jasen poudarek, je v notranjem življenju Cerkve prvo leto minilo bolj zadržano. Novi papež ni nastopil kot reformator s hitrimi potezami, temveč kot nekdo, ki najprej opazuje, ureja poudarke in šele nato odpira vprašanje odločitev. To se ujema z vtisom, da ne želi pretrgati Frančiškove smeri, ampak jo premisliti, poglobiti in teološko utrditi.

Za Celarca je odgovor jasen: Leon XIV. ni papež preloma, temveč papež kontinuitete, ki Frančiškovo dediščino umešča v širši teološki okvir. »Po prvem letu je jasno: papež Leon XIV. ni zgolj naslednik papeža Frančiška, ampak njegov teološko zrel sogovornik v zavestni kontinuiteti drugega vatikanskega koncila,« pravi. Po njegovih besedah pri tem ne gre za splošno sklicevanje na koncil, ampak za konkreten program: »prvenstvo Kristusa, misijonarsko spreobrnjenje, sinodalnost, sensus fidei (občutek za vero), skrb za uboge ter dialog s sodobnim svetom«. Celarc zato Leona XIV. razume kot papeža, ki Frančiškove dediščine ne doživlja kot bremena. Nasprotno, po njegovem jo razume kot pastoralno uresničevanje koncilske ekleziologije. V tem je tudi razlika med obema papežema. Frančišek je pogosto deloval s simbolnimi gestami, neposrednim jezikom in odpiranjem procesov, ki so hkrati navduševali in vznemirjali. Leon XIV. nastopa manj impulzivno in bolj razlagalno. Vsebina pa po mnenju Celarca ostaja enako zahtevna: socialno vprašanje ostaja srce evangelija, danes razširjeno tudi na področje tehnologije, digitalne kulture in same podobe človeka.

​Smke  je pri tej oceni bolj zadržan. Po njegovem mnenju se kontinuiteta s Frančiškom kaže predvsem pri ukvarjanju z revnimi, marginaliziranimi in migranti, kar povezuje tudi z latinskoameriško izkušnjo obeh papežev. »Kar pa zadeva skromne korake k reformam, ki jih je začrtala sinoda, Leon prisega na nadaljevanje Frančiškove smeri, a česa konkretnega še nismo videli,« pravi.

Prav tu ostaja eno ključnih vprašanj prihodnjih let. Bo Leon XIV. previdnost ohranil kot trajni slog vodenja ali pa gre za prvo leto zbiranja moči, ko papež še ne želi odpirati najtežjih notranjecerkvenih vprašanj? Med njimi so sinodalnost, vloga žensk, vprašanje spolnih zlorab, odnos do konservativnega dela Cerkve in napetosti znotraj ameriškega katolicizma.

Postevropska Cerkev

Prvo leto Leona XIV. kaže tudi nekaj, kar je bilo jasno že pri Frančišku: težišče Katoliške cerkve se odmika od Evrope. Za prvo večjo turnejo je papež izbral Afriko, kjer katolicizem demografsko raste in kjer so vprašanja revščine, izkoriščanja, vojn in migracij veliko bolj neposredna kot v večjem delu sekularizirane Evrope. Smrke zato govori o postevropskem pontifikatu. »Papež se oddaljuje od Evrope in Evropa od papeštva. Kot Frančiškov bo tudi ta pontifikat postevropski,« pravi. Razlog ni le v tem, da evropski katoličani predstavljajo vse manjši del svetovnega katolicizma, ampak tudi v tem, da so problemi, ki zanimajo vrh Rimskokatoliške cerkve, vse bolj problemi globalnega juga. Smrke opozarja, da je globalna Katoliška cerkev danes v zelo različnih stanjih. V Evropi beleži zgodovinske negativne rekorde glede pripadnosti in verovanj, v nekaterih afriških regijah pa je v demografskem vzponu. To pomeni, da papež ne more več govoriti predvsem z evropske perspektive, niti ne more pričakovati, da bo v vseh delih Cerkve razumljen enako. Prav zaradi te raznolikosti je edinost ena najzahtevnejših besed njegovega pontifikata.

Posebno občutljivo je njegovo domače, ameriško okolje. Smrke opozarja, da je treba pri zaostrenih odnosih med Trumpom in papežem imeti pred očmi tudi notranja nasprotja v ameriškem katolicizmu. »Konservativci med katoliško duhovščino so v Trumpu našli priložnost, da se utrdijo – nasproti papežu,« pravi. To pomeni, da papežev spor z določenimi oblikami političnega krščanstva ni samo diplomatska ali ideološka zgodba, ampak tudi boj za prihodnjo smer katolicizma.

Vprašanje edinosti pa se ne odpira le znotraj Katoliške cerkve, temveč tudi v širšem krščanskem prostoru. Dr. Aleksander Erniša, škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Sloveniji, prvo leto novega papeža bere predvsem kot priložnost za ekumenski dialog. »Njegovi poudarki na miru, dostojanstvu človeka in preseganju delitev niso le splošno sprejemljive vrednote, ampak tudi trdna skupna osnova za ekumensko sodelovanje. Pomembno je, da te besede spremljajo tudi konkretna dejanja – in prvi signali kažejo, da obstaja pripravljenost za poslušanje, srečevanje in iskanje skupnih poti. Če bo ta usmeritev ostala dosledna, ima potencial, da okrepi zaupanje med katoličani, protestanti in drugimi krščanskimi skupnostmi,« pravi Erniša. Največ prostora za skupno delovanje Katoliške cerkve in evangeličanske skupnosti vidi pri družbeni odgovornosti, miru in spravi. Obe skupnosti se namreč soočata s podobnimi vprašanji: socialnimi razlikami, staranjem prebivalstva, osamljenostjo, migracijami, sekularizacijo in iskanjem smisla med mladimi.

Po enem letu je zato o Leonu XIV. mogoče reči predvsem to: ni papež hitrih učinkov, temveč postopnega umeščanja. Ni ponovitev Frančiška, a tudi ne njegov popravek. Njegovo prvo leto je minilo v znamenju miru, previdnosti in teološkega utrjevanja smeri, ki jo je podedoval. Za zdaj bolj opazuje, razlaga in povezuje, kot da bi odločilno posegal v notranjo strukturo Cerkve. Toda v svetu, v katerem se nasilje vse pogosteje predstavlja kot nujnost, nacionalizem kot vera in brezbrižnost kot realizem, tudi vztrajanje pri miru ni majhna gesta. Morda je prav zato prvi stavek njegovega pontifikata še vedno najnatančnejši opis njegovega prvega leta: mir z vami vsemi.