Realnost je nekoliko manj dramatična. Nepotizem v Rusiji ni novost, je del DNK ruske birokracije že tisočletja, od carjev prek Lenina, Stalina in Brežnjeva do danes. Ruska birokracija sicer deluje kot mafija, ne kot javna uprava. Pod Putinom sistem sloni na strahu: strahu pred hierarhijo, strahu pred voditeljem, strahu pred kaznijo za napake, piše The Moscow Times.
Kdo v resnici vlada Rusiji?
Od 26 sorodnikov Vladimirja Putina na uradniških položajih je le ena oseba res pomembna, in sicer Anna Civljova, hčerka Putinovega bratranca, ki je namestnica obrambnega ministra. Drugi daljni bratranci, nečaki in svaki so na srednjih ali nižjih položajih. Pravi Putinov dinastični projekt naj bi se vrtel okoli njegovih hčera in domnevnih sinov oziroma vnukov.
29 odstotkov najvišjih uradnikov ima izkušnje iz obveščevalnih in varnostnih agencij KGB oziroma FSB, v ožjem »kremljskem« jedru je takih kar 36 odstotkov. Če prištejemo še njihove ožje sorodnike, se delež dvigne blizu polovice. To ni naključje. Varnostne službe so jedro posovjetske elite in tudi Putin sam je njihov produkt, ne njihov izumitelj. Mafijska solidarnost, konspirativno mišljenje in velikodržavni »pomp« so edina ideologija, ki je preživela padec Sovjetske zveze.
Potomci sovjetske nomenklature
Proekt v raziskavi trdi, da je več kot polovica današnjih veljakov potomcev sovjetske elite. Resnica je drugačna, gre za otroke srednjih in nižjih uradnikov, direktorjev tovarn, okrajnih sekretarjev, častnikov obveščevalnih služb. Vnukov članov politbiroja v današnji ruski eliti praktično ni. Edina izjema je Anton Vajno, vodja kabineta ruskega predsednika, čigar dedek je vodil estonsko komunistično partijo. Tudi ruske vojske ne vodijo potomci sovjetskih maršalov, o katerih sicer Putin rad pripoveduje šale.
Vodje gospodarstva v Putinovi eri so pogosto otroci sovjetskih ekonomskih birokratov, a ne najpomembnejših. Kulturni administratorji ponekod sicer izvirajo iz sovjetskih »kulturniških« družin, denimo gledaliških režiserjev.
Niti predsednika parlamenta in sveta federacije Vjačeslav Volodin in Valentina Matvijenko, premier Mihail Mišustin ter načelnik generalštaba Valerij Gerasimov ali kdo od pomembnejših ministrov ne izvirajo iz krogov potomcev vidnih sovjetskih veljakov.
Dedna aristokracija? Še ne.
Prava aristokracija ima razredno zavest in lahko preživi tudi padec monarha. Sedanja ruska elita tega nima. Njeni privilegiji visijo na nitki Putinove milosti. Obstajajo pa minidinastije, denimo Patruševi (sin Dmitrij je namestnik premierja in kandidat za naslednika), potem so tukaj Čemezovi, Kovalčuki, Rotenbergi in Kadirovi.
Prave aristokracije ne ustvarja biološka želja posameznikov po prenosu statusa. Ustvari jo razredna zavest – elita, ki se vidi kot odgovorna družbi in sposobna braniti svoje privilegije tudi pred vrhovnim vladarjem.
Tega v Rusiji za zdaj ni. Poglejmo klan Sergeja Šojguja, dolgoletnega ministra za obrambo. Dokler je bil Putinov ljubljenec, so hčere, zeti in drugi obvladovali milijarde. Ko je padel v nemilost, so njegovi generali končali v zaporu, dinastija pa je razpadla čez noč.
Rusija nima aristokracije. Ima samo »načalstvo«, torej šefe, katerih obstoj je odvisen od enega samega človeka. Kot je dejan Vjačeslav Volodin, predsednik ruskega parlamenta: »Če ni Putina, ni Rusije.« Morda je mislil natanko to – brez Putina se bo zrušil celoten razred, ki ga je ustvaril.
