Ameriška vojska je na Grenlandijo prvič prišla med drugo svetovno vojno. Prve vojaške postojanke so bile postavljene julija 1941, torej še pred ameriškim vstopom v vojno. Potem ko je tretji rajh okupiral Dansko, je danska vlada v izgnanstvu podpisala sporazum z zahodnimi zavezniki, s katerim so Grenlandijo za čas vojne efektivno spremenili v ameriški protektorat.
Med drugo svetovno vojno so ZDA na Grenlandiji postavile več oporišč, predvsem za opazovanje vremena, radijske oddajnike ter postojanke za iskanje in reševanje. Vremenske postojanke je na Grenlandiji postavila tudi Nemčija in zaradi njih je prišlo tudi do nekaj manjših spopadov.
Najhladnejša vojna
Večjo vlogo je imela Grenlandija v ameriških vojaških načrtih v času hladne vojne. Ameriška vojska je na največjem otoku na svetu ostala tudi po koncu vojne in nekaj časa so se v Washingtonu poigravali z idejo, da bi Grenlandijo odkupili, a so namesto tega leta 1951 sklenili sporazum, ki je ZDA omogočal razvoj vojaške infrastrukture. V sporazum, ki je veljaven še danes, je bila Danska bolj kot ne prisiljena, saj je imela precejšne dolgove do ZDA.
Pomen Grenlandije je bil v prvi vrsti vezan na dejstvo, da je preko nje vodila najkrajša pot med ZDA in Sovjetsko zvezo. Zato bi preko nje leteli bombniki v primeru jedrskega spopada. Ameriška vojska je na Grenlandiji postavila več radarjev, ki so nadzorovali nebo nad severnim polom, v oporišču Thule pa so bili nameščeni jedrski bombniki in prestrezniki.
Kot so razkrili dokumenti, ki so jih leta 1993 pridobili danski zgodovinarji, je ameriška vojska od leta 1958 do 1965 v oporišču Thule namestila tudi jedrske rakete, kar je bila neposredna kršitev sporazuma z Dansko, saj je ta prepovedovala vsakršno jedrsko orožje na svojem ozemlju. A namestitev raket se je očitno zgodila s tihim privoljenjem Köbenhavna. Ko je ameriški ambasador leta 1957 vprašal danskega premierja H. C. Hansena, ali Danska sploh želi biti obveščena o jedrskem orožju, je ta odgovoril, da nima komentarja.
Še danes izgubljena jedrska raketa
Vprašanje jedrskega orožja pa je prišlo na dan leta 1968, ko je 21. januarja pri oporišču Thule strmoglavil ameriški bombnik B-52, naložen s štirimi termonuklearnimi bombami.
Letalo je strmoglavilo pri obali in del letala je pristal na morskem ledu. Čeprav bomb ni razneslo, so se sprožili nekateri elementi sprožilnega mehanizma, zaradi česar se je visokoradioaktivni plutonij iz sredice raznesel po večjem območju. Nesreči je sledila obsežna operacija iskanja jedrskega materiala sredi arktične zime.
Kljub precejšnjim naporom vojska nikoli ni našla vsega izgubljenega jedrskega materiala. V ZDA so odpeljali več kot dva milijona litrov radioaktivne vode in precej drugega kontaminiranega materiala, območje pa še danes ni povsem sanirano in ga redno nadzorujejo.
Projekt Ledeni črv
Ameriško jedrsko orožje na Grenlandiji je najprej obsegalo letalske rakete, nato pa so bile okoli oporišča nameščene tudi protiletalske rakete, opremljene z jedrskimi konicami.
Čeprav se načrt zdi neverjeten, je ameriška vojska leta 1959 dejansko na severu otoka postavila oporišče s tremi kilometri predorov pod snegom in okoli 200 vojaki. Objekt, imenovan Camp Century, je bil javno predstavljen kot raziskovalni projekt za razvoj znanstvenih postaj. V propagandne namene so tja povabili tudi televizijske kamere, nekaj časa sta v njem bivala celo dva tabornika. Spodnji dokumentarni video je nastal v propagandne namene.
Električno energijo je oporišču pod snegom zagotavljal premični jedrski reaktor, ki je bil takrat izjemen dosežek tehnike. Čeprav je bil reaktor uspešen, pa so se drugi tehnični izzivi mesta pod ledom izkazali za nepremagljive. Led se je premikal in že v prvem letu začel zasipati predore. Zrak je smrdel po dizelskem gorivu, težava pa so bile tudi sanitarije. Čeprav se je Camp Century že po enem letu izkazal za neprimernega za vojaško rabo, je kot znanstvena postaja deloval vse do leta 1967, ko so ga zaprli.
Ostanki tega vojaškega oporišča danes predstavljajo veliko okoljsko nevarnost. Ob njegovem zaprtju so ZDA odpeljale le jedrski reaktor, vse drugo je še danes zakopano pod ledom. Ostanki med drugim vključujejo 200.000 litrov dizelskega goriva, 24 milijonov litrov odpadkov iz sanitarij in večje količine močno strupenih kemikalij PCB (te so bile na primer odgovorne za onesnaženje reke Krupe v Beli krajini). Predvidevali so, da bo ostanke oporišča pokopal sneg in bodo ostali ujeti še tisočletja.
A zaradi globalnega segrevanja sedanje študije predvidevajo, da bi ti odpadki lahko prišli na površje že do konca stoletja. Če takrat ne bodo odstranjeni, jih bo staljeni led odnesel v morje, oddaljeno okoli 250 kilometrov, kjer bi povzročili veliko okoljsko škodo.
Ameriška Grenlandija danes
Oporišče Thule je še vedno aktivno, a je bilo leta 2023 preimenovano v Pituffik, kar je grenlandsko ime tega kraja. Tam je še vedno aktivno vojaško letališče, a glavna infrastruktura so danes radarji, ki so del ameriškega sistema za opozarjanje pred balističnimi raketami. Število vojakov se je od vrhunca hladne vojne, ko jih je bilo več kot 6000, precej zmanjšalo.
Danes naj bi jih bilo v oporišču še med 100 in 200, v bližini je tudi mesto z okoli 700 prebivalci: številni so ameriški civilisti, ki delajo za vojsko. Zgodovina političnih pritiskov, prikrivanj in okoljskega onesnaženja pa je po mnenju številnih Grenlandcev opozorilo pred načrti Washingtona.