Kako je šport vključen v širšo strategijo mesta Dunaj?
Na več različnih ravneh. Leta 2018 smo najprej pristopili k analizi naše obstoječe športne infrastrukture. Naj opozorim na dejstvo, da ima Dunaj v lasti veliko športnih infrastrukturnih objektov. Skupno okoli 200. Velik del objektov so upravljali športni klubi in zveze. Obstaja pa tudi del športnih objektov, ki jih upravlja samo mesto ali podjetja v lasti mesta. Poleg dejstva, da ima mesto v lasti objekte in jih upravlja, obstaja tudi možnost, da sofinancira nekatere dogodke, ki jih izvajajo športne zveze. S tem poskuša mesto ljudem ponuditi več možnosti za ukvarjanje s športom. Pomemben del strategije je tudi gradnja novih kolesarskih stez na ulicah in načrtovanje uličnih parkov. Obstajati morajo prostori, kjer se ljudje lahko gibljejo in so telesno dejavni, kot je denimo tek ali otroška igra. Šport so tako po eni strani objekti, po drugi strani pa javni prostori, ki takšne aktivnosti ponujajo še brezplačno.
Kakšne pa so pri tem prioritete?
V proces, ki smo ga začeli leta 2018 in ga končali leta 2020, smo želeli vključiti športne zveze, strokovnjake in politične stranke. Z vrednotenjem naših obstoječih športnih objektov in njihovega namena nam je po eni strani uspelo določiti več stebrov, na katerih bomo morali delati. Eden od njih je tudi posodobitev starih športnih objektov. Po drugi strani smo se usmerili v širitev novih športnih objektov. Vse to v skladu z načeli, da so objekti cenovno dostopni, ugodni za vse skupine ter trajnostni na ekološki in socialni način.
Omenili ste posodobitev starih in gradnjo novih objektov. Ste bili pri tem še posebno pozorni na kakšne inovativne rešitve za izboljšanje dostopa do športne infrastrukture za prebivalce?
Seveda. Vse, kar smo naredili, od modernizacije starih do gradnje novih objektov, se je dogajalo po zelenem pristopu. Objekti so tako postali motorizirani, a delujejo na čist način. Takšen primer je gradnja sončnih kolektorjev na strehah in ponovna uporaba materialov, ki so ekološki. To seveda ni nekaj novega. Čeprav smo začeli pred petimi leti, je to danes kot standard. Po drugi strani poskušamo športne objekte čim bolj izkoristiti tako, da jih upravljamo ali naredimo dostopne in funkcionalne za različne športe. V primeru vodilnega projekta Sport Arena Wien, ki ga upravljamo, poskušamo to čim bolj izkoristiti ne le pri treningih. Pomembna je tudi večnamenskost z vidika delovanja. Gre predvsem za infrastrukturo za trening, ki pa se lahko v kratkem času spremeni v prizorišče dogodkov, zlasti pri priljubljenih športih, kot so rokomet, košarka in odbojka. Zato poskušamo prostore uporabljati pametno in vedno premislimo, tudi o objektih, ki so dostopni brez ovir. Ne uporablja jih le športna elita, temveč tako otroci kot starejši, tako ženske kot moški.
Takšen model torej predstavlja nova Sport Arena Wien?
Da, tako je. In čeprav smo začeli šele pred mesecem dni, je bilo odprtje arene počasno. Nekatere zveze in klubi so namreč prvi preizkusili nekatere športne procese. V začetku septembra smo imeli veliko odprtje za javnost in res fascinantno je, kako pozitiven je bil odziv prebivalcev.
Kaj pa je Dunajčanom pri tem najbolj všeč?
Možnost, da otroci, ki se šele začenjajo ukvarjati s športom, za treninge uporabljajo isto infrastrukturo kot vrhunski športniki, ki so na visoki tekmovalni ravni. Torej ni več paralelnih svetov za športnike, obstaja le še sobivanje in delovanje drug z drugim.
Pomemben del športne strategije so tudi mestni športni klubi. Kako so vključeni? Ali k razvoju športa prispevajo tudi finančno?
Športni klubi so vključeni predvsem tako, da mesto športni objekt podari klubu za zelo nizek letni znesek najema. Zasebna podjetja imajo nekoliko višje cene za najem športnih objektov, a tudi te niso visoke. Glavni namen mesta je, da dajejo klubom priložnost za delovanje in izvajanje športa. Ideje za preoblikovanje športne infrastrukture so prispevale predvsem zveze, ki imajo najboljši vpogled v to, kaj člani potrebujejo in kako lahko to razporedimo. Hkrati sodelovanje poteka ob dogodkih, ko nas klubi zaprosijo za pomoč. Ves čas pa moramo ohranjati ravnotežje med številom dogodkov, ki jih dovolimo, in ljudmi, ki so zaradi tega začasno prikrajšani za prostor za treninge.
Kako se na spremenjeno športno infrastrukturo odzivajo prebivalci mesta? Ali jo uporabljajo?
Pri tem nismo imeli nikakršnih težav. Ljudje so res navdušeni in prav zato je bilo eno od spoznanj našega procesa, da ne le moramo posodobiti stare objekte, ampak potrebujemo tudi nove. Za šport potrebujemo vedno več prostora. Edini izziv, ki se pojavlja na Dunaju, je hitrorastoča populacija in prostorska omejitev našega mesta. Prav zato moramo razmišljati pametneje in poskrbeti za pametno športno infrastrukturo. Tu se spet pojavi ideja maksimizacije uporabe za vse. V dopoldanskih urah infrastrukturo brezplačno uporabljajo šole, nato jo odpremo za klube in zveze ter na koncu še za nove pobude, ki še niso tako organizirane v športu.
Na kakšen način zagotovite, da vsakdo dobi svoj čas in prostor v športnih objektih?
Kot upravljalec imamo pogodbe z našimi partnerji, zvezami in klubi kot najemniki naše infrastrukture. Posebno politiko imamo pri ženskih športih, kjer želimo doseči ciljno številko uporabnic. To deluje šele kratek čas, a je za zdaj zelo dobro sprejeto. Zveze in klubi resnično preoblikujejo svoj način organizacije, urnike in uporabnike tako, da se fokusirajo tudi na ženske športe. Sodelujemo z vsako zvezo in imamo lastne predpise za parašportnike. Sodelovali so tudi v fazi načrtovanja in gradnje, zato ohranjamo stike in sodelovanje z njimi.
Ste za parašportnike naredili posebne prilagoditve?
Vprašali smo jih, kaj vse potrebujejo za izvajanje parašportov, in premislili, kaj lahko pri načrtovanju upoštevamo. Arhitekt je bil nato pri načrtovanju pozoren na predpise in prilagajanje prostora z dostopom brez ovir. Prostor je tako prilagojen tudi v primeru večjih dogodkov.
Kako pa lahko pri načrtovanju športne infrastrukture poskrbimo tudi za trajnostni vidik?
Pristop k podnebnim ukrepom ne ponuja le ene rešitve, ampak je kot sestavljanka. Tudi na športnem področju imamo različne koščke, ki jih moramo povezati med seboj. V širši sliki so ti koščki zelo pomembni. Kot mesto zato poskušamo trajnostni pristop vključiti v vsakem možnem vidiku. Ne glede na to, kaj načrtujemo. Na trajnostni vidik smo pozorni tako pri načrtovanju šol, parkov, novih stavb, novih stanovanj. Cilj mesta je namreč, da do leta 2035 dosežemo ogljično nevtralnost. To ni več luksuz, ampak standard. Pomembno je, da mesto vse ukrepe sprejema v dialogu s prebivalci in tako spremembe potekajo v obeh smereh.
Kakšna pa je prihodnost športne infrastrukture? Veliki športni objekti ali majhni športni otoki?
Mešanica obojega. Mislim pa, da o tem ne bi smeli razmišljati le v mestih, temveč kar na regionalni ravni. Ali je res potrebno, da ima vsako mesto, četudi je blizu drugemu, svoje športne objekte za isti šport. O tem moramo začeti razpravljati širše in pametneje načrtovati športno infrastrukturo. Odlično bi bilo, če bi se mesta med seboj uskladila.
