Venezuela je država, ki bi morala biti po vseh naravnih zakonitostih med najbogatejšimi na svetu. Pod njenim površjem se skriva geološki zaklad brez primere. Takšno je vsaj široko prepričanje. Stanje v praksi je nekoliko bolj zapleteno, je pa hkrati razlog, zakaj bi bile ZDA oziroma njihov naftni lobi med najbolj veselimi ob povečanju proizvodnje venezuelskega črnega zlata.
Ta južnoameriška država ima največje zaloge nafte na svetu, ki znašajo več kot 303 milijarde sodčkov. S tem prekaša celo Savdsko Arabijo s približno 267 milijardami sodčkov in Kanado. Venezuelske naftne zaloge zajemajo kar 17 odstotkov vseh svetovnih naftnih rezerv. Večina tega bogastva je skoncentrirana v znamenitem pasu reke Orinoko. Če bi te zaloge razdelili med prebivalce, bi vsak državljan Venezuele teoretično sedel na bogastvu, vrednem milijone evrov. Vendar obstaja med nafto v zemlji in nafto na tankerju velik razkorak.
Veliko nafte, a je ta zelo nekakovostna
Manj znano je namreč, da je črpanje venezuelske nafte izredno zahtevno in drago. Mnoga najdišča pri trenutnih cenah niso rentabilna. Na koncu pa je nafta, ki jo načrpajo v Venezueli, tudi izredno slabe kakovosti. V naftnem žargonu je zelo težka in zelo kisla.
Pri sobnih temperaturah je skoraj trdna, podobna melasi ali tekočemu asfaltu. Da jo sploh lahko spravijo iz zemlje in po ceveh, jo morajo mešati z lažjimi razredčili, ki jih mora Venezuela pogosto uvažati. Vsebuje veliko žvepla in kovin, kar pomeni, da je njena predelava v gorivo izredno zahtevna in ekološko obremenjujoča.
Zaradi teh lastnosti je črpanje v Venezueli drago. Medtem ko lahko Savdska Arabija črpa nafto za nekaj dolarjev na sodček, so stroški v Venezueli zaradi potrebe po »nadgrajevalnikih« in razredčilih bistveno višji. Brez ogromnih kapitalskih vložkov in tuje tehnologije je ta nafta ekonomsko skoraj nedosegljiva.
Za nameček je drag tudi postopek rafiniranja venezuelske nafte v končne izdelke. To je mogoče izvesti zgolj v posebej prilagojenih rafinerijah. Posledično je venezuelska nafta na trgu zelo poceni, iz nje pa najpogosteje izdelujejo gorivo za letala, dizel in asfalt ter jo uporabljajo kot surovino v petrokemični industriji.
Črpanje venezuelske nafte je zaradi propadanja in domnevno celo kraje in prodaje delov infrastrukture oziroma opreme, potrebne za njeno ekstrakcijo, pod predsednikom Madurom padlo na manj kot milijon sodčkov na dan. Savdska Arabija jih proizvede od devet in enajst milijonov na dan. No, tudi pred Madurom in njegovim predhodnikom Hugom Chavezom proizvodnja ni bila spektakularna. Gibala se je od treh do 3,5 milijona na dan. Pod Chavezom so bile količine le malenkost nižje.
Ironija usode
Zakaj bi bile ZDA torej zainteresirane za venezuelsko nafto, ko pa je njeno izobilje zlasti teoretsko? Glavni razlog bi znal tičati v zelo zanimivem zasuku okoliščin na ameriškem naftnem trgu, ki je nemara presenetil celo Američane same. V ZDA so ta zgodovinski zasuk ironije poimenovali veliko neskladje oziroma The Great Mismatch. V 90. letih 20. stoletja in na začetku 21. stoletja je prevladovalo prepričanje, da zmanjkuje zalog lahke in sladke nafte, ki je enostavna za predelavo. Ameriški naftni sektor je zato stavil, da bo prihodnost naftnega trga slonela na težki in kisli nafti, ki je bila cenejša in na voljo v velikih količinah v katranskem pesku v Kanadi, Venezueli in Mehiki.
Američani so v rafinerije, predvsem tiste v Mehiškem zalivu, vložili več kot 100 milijard dolarjev in vanje namestili kompleksne enote, imenovane kokerji in krekerji, ki razcepijo dolge verige ogljikovodikov v težki nafti ter jih spremenijo v uporabna goriva. Večina teh remontov so načrtovali in zagnali med letoma 2005 in 2008, tik preden se je energetska slika v ZDA popolnoma spremenila.
Čeprav so podobne tehnologije obstajale že prej, je kombinacija hidravličnega lomljenja (fracking) in vodoravnega vrtanja postala ekonomsko donosna šele sredi prvega desetletja 21. stoletja. Ledino so orala zlasti mala zagonska podjetja, ki so izpopolnila tehnologijo. Nato pa so jo prevzele tudi velike ameriške naftne družbe. Najprej se je začelo s plinom (Barnett Shale v Teksasu, okoli leta 2005), prava naftna revolucija pa se je začela v formaciji Bakken (Severna Dakota) okoli leta 2008 in Eagle Ford (Teksas) okoli leta 2010.
Nafta iz skrilavcev je po svoji kemijski sestavi lahka in sladka. To je ravno nasprotno od tistega, za kar so se rafinerije pravkar specializirale. Do leta 2012 je nastala absurdna situacija. ZDA so bile preplavljene z domačo lahko nafto, ameriške rafinerije pa so bile tehnično optimizirane za težko nafto in niso mogle učinkovito predelovati velikih količin te nove lahke nafte. Zaradi prepovedi izvoza nafte, ki je veljala od 70. let, se je domača lahka nafta kopičila in njena cena je drastično padla v primerjavi s svetovno ceno (Brent).
Svojo bi izvažali, venezuelsko predelovali
To je bil glavni razlog, da so ZDA decembra 2015 odpravile 40 let staro prepoved izvoza surove nafte. Danes ZDA izvažajo svojo lahko nafto, ki je ne morejo v celoti predelati. Kaj pa lahko predelujejo bolje kot katere koli druge rafinerije na svetu? Tako je. Težko venezuelsko nafto. Če bi lahko povečali proizvodnjo slednje, bi imeli izjemno finančno priložnost. Svojo drago nafto bi lahko še naprej izvažali po visokih cenah, ceneno venezuelsko nafto pa bi lahko v večjih količinah uvažali po nižjih cenah kot kanadsko (zlasti zaradi cenejše logistike), jo predelali v izdelke z višjo dodano vrednostjo in nato dražje prodajali naprej. S tem bi ohranjali domačo samozadostnost ter dvojni dobiček na trgu energentov in naftnih derivatov.
Ameriška podjetja, kot so Chevron, Halliburton in Baker Hughes, so verjetno edina, ki imajo tehnologijo in zmogljivosti, da bi venezuelsko dotrajano infrastrukturo hitro popravila, je pa vprašanje, ali se bo to tudi zgodilo. Ameriška invazija na Irak namreč govori o povečanju nestabilnosti proizvodnje, ki si je opomogla šele po desetih letih.